Kriza odnosov v družini

Adam Seli 26.9.2011 6:06
 

V zanimivem predavanju na »Dragi 2011«, ki je potekalo pod naslovom »Kriza odnosov v družini«, je kljub jasnim ter prepričljivim nastopom predavateljev, bilo zaslediti nekaj protislovij. Razlog za to tiči predvsem v kompleksnosti in žgoči aktualnosti argumenta.

Menim, da se psihoterapevt dr. Bogdan Žorž moti, ko pravi, da družina »ni spremenljiva sociološka kategorija«. Kot duhovna kategorija mogoče ni spremenljiva; iz sociološkega vidika pa je pojem družine spremenljiv. Ne smemo prezreti, da vsak duhovni pojav v našem svetu nastane v kontekstu, ki je tudi sociološki, to se pravi v socialnem kontekstu. S tem, da izločimo duhovni aspekt iz sociološkega konteksta, kateremu pripada, naredimo veliko napako, ker lahko pademo v idealizacijo nečesa, kar ni.

Vzemimo na primer model duhovne družine par excellence, t.j Svete Družine. Iz biblijskih ter socio-zgodovinskih raziskav je znano, da je ta družina bila skrajno konfliktualna družina. Teolog Alberto Maggi pravi, da »je Sveta Družina najbrž bila sveta, a nikakor ne umirjena«. Tudi teolog D. Flusser pravi, da je zelo verjetno, da so med Jezusom in njegovo družino bili skrajno konfliktualni odnosi. Če je v naši družbi, še do pred kratkim obstajalo veliko predsodkov do nezakonskih otrok, si lahko predstavljamo, kaj je v Jezusovem času in v takratni judovski družbi pomenilo biti nezakonski.

V starem talmudskem dokumentu (70 po Kr. r.), ki govori o Kristusu, piše, da je Jezus bil »nezakonski sin neke prešuštnice, Marije«. Po Lukovem evangeliju, ko sta Jožef in Marija v Betlehemu za Jezusovo rojstvo, nista še v zakonski zvezi, sta torej še živela, kot se temu reče, »na koruzi«. V Lukovem evangeliju je Marija, v trenutku rojstva, bila definirana kot »bodoča nevesta« (gr. emnesteumene); šele v petem stoletju so zaradi kočljivosti izraza besedo cenzurirali in spremenili v »ženo« (gr. gynaiki autou).

Soočati se z zgodovinsko-sociološkim aspektom Jezusove družine nikakor ne pomeni zanikati ali zmanjšati Kristusovega božanstva, nasprotno, pomeni dopuščati, da se lahko tole božanstvo približa nam in družinam, ki so najmanj v skladu s splošnimi kriteriji današnje družbene morale. Tudi lik Marije ni nikakor zmanjšan, nasprotno, očiščen je od vseh tistih kičastih ter ponarejenih idealizacij, ki so se vrstile v teku zgodovine. Pride še bolj do izraza globoka in trdna vera mlade punce, Marije, ki je prav zaradi te vere morala pretrpeti veliko gorja in pritiskov s strani takratne družbe.

Ne gre nikakor prezreti funkcije oblasti, ki jo je v teku zgodovine družina – kot družbeni dejavnik – izvajala. Ni slučaj, da temeljita oblast in notranji ustroj večine mafijskih kriminalnih organizacij na pojmu družine – »la famiglia«. Veliko tragedij in umorov se dogaja prav zaradi socialnih in tradicionalnih pravil, ki opredeljujejo, kako družina »mora biti« in kaj se v zvezi s tem vse »ne sme delati«; v marsikateri islamski državi je še veljavna smrtna kazen (kamenjanje) za žene, ki prekoračijo določila, striktno povezana s tamkajšnjim pojmovanjem družine.

Veliko ljudi še danes vztraja s partnerjem (ali s soprogo/om) samo zaradi interesov ali oblasti, da ne bi izgubili tistega družbenega statusa, ki jim ga zakonska zveza – vsaj tako mislijo, delno pa je tudi res – zagotavlja. Pri marsikom, v zakonski zvezi pride na dan njegova najhujša plat. Marsikdo zlorablja image navzven, tako rekoč, »idealne družine«, da drugim vsili  svoje mišljenje, svojo oblast in svojo karjero. Tudi otroci in število otrok marsikdaj predstavljajo status, moč v socialni lestvici.

V Cerkvi prvotna celica ni toliko družina kot skupnost. Morda ni naključje, da je vsem religioznim ljudem v katoliškem svetu prepovedano ustvarjati si svojo družino (čeprav, kot sem že omenil nekje drugje, tu gre tudi za vzrok, ki je finančne narave). Don Lorenzo Milani je pravil, da je komunizem pravilno slutil, da veliko zla izhaja prav iz družine. No, seveda, alternativa, ki jo je komunizem ponudil, ni bila nič boljša. Družina, kot sociološka kategorija, je med drugim bila preveč vkoreninjena v kulturi človeštva, da bi jo lahko neka ideologija premagala. Kar se  tega tiče, je bilkapitalizem  veliko uspešnejši. Vera pa je lahko še bolj uspešna v preseganju pojma družine. Poudarjam v preseganju in ne v uničenju. Saj, ali ni navsezadnje ideal krščanstva prav v tem? V preseganju vseh socioloških kategorij, ki opredeljujejo človeka? In nenazadnje tudi v preseganju tiste kategorije, s katero se človek najbolj identificira – t.j. družina? Pojem družine pride v poštev, če obstajata vsaj dve oz. več družin. V trenutku, ko smo si vsi bratje, pojem družine izgubi svojo raison d’etre; če še obstaja, obstaja le kot pojem »ene same družine«, ki obsega celo človeštvo, a to bi bilo čisto nekaj drugega od pomena, ki smo ga do danes dali in ga še naprej dajemo besedi »družina«.

Da je družina predvsem sociološka kategorija in ne transcendentalna oz. večna, nam še dodatno pojasnuje evangeljski odlomek, kjer Jezus zavrne eno izmed neštetih skušnjav, ki mu pretijo predvsem s strani religioznih oblasti. Na vprašanje saducejev, kateri od sedmih mož, ki jih je neka žena imela, bo ob vstajenju njen mož, je Jezus odgovoril: »Motite se, ker ne poznate ne Pisma ne Božje moči. Ob vstajenju se namreč ne bodo ne ženili ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih.« (Mt 22, 29-30).

Avtor je Adam Seli, sodelavec Centra Biblijskih Ved “G. Vannucci”

Foto: VCGN

 
Značke:

11 komentarjev

  • Kot da gospod Adam ni katolik, tako slabo razumem njegovo razmišljanje. Kot da uporablja besede, ki imajo v njegovem okolju drugačen pomen.

    Zapisa “da je vsem religioznim ljudem v katoliškem svetu prepovedano ustvarjati si svojo družino” ne razumem. Kaj pomeni svojo družino? Religiozni ljudje v katoliškem svetu? Kaj in kje je katoliški svet?

    Zapisa: “Saj, ali ni navsezadnje ideal krščanstva prav v tem? V preseganju vseh socioloških kategorij, ki opredeljujejo človeka?” tudi ne razumem prav dobro. Ideal mojih bližnjih kristjanov je kvečjemu: “da bi bili vsi eno.” Tu je seveda treba takoj opozoriti, da svetopisemski “eno” nima prav veliko skupnega s komunistično edinostjo.

    Potem nekaj o preseganju družine … sveti zakon je zakrament in ne družina. Verjetno je potrebo pojasniti, kaj je zakrament ali pa imamo vsi dovolj veliko splošno znanje o veroznanstvu?

    • z “religiozni ljudje” so bili misljeni redovniki in redovnice. Moja napaka.

  • dobro.
    kost z nekaj mesa.

    tudi jaz bi si želel, da avtor potolmači AlFe-jev drugi odstavek, čeravno morda niti ni bistven.

    kipce svetnikov imamo tako na debelo pozlačene, da je treba kar močno udarit, da pridemo do lesa, kaj šele do sokov drevesa, iz katerega so zrasli.
    ne gre, da bi v mojzesovi jezi ikonoklastili, a vsake toliko (ali česteje) spomniti na stvarnost “mlade punce, Marije” je dobrodošlo.

    sam sicer nisem opazil, da bi ob vpreganju pegazov v DZak-galejo na naši strani vpoklicali tudi tank svete družine (morda ravno iz slutnje, da se ta zaradi njene skrivnostne nekonvencionalnosti lahko nepredvidljivo obnaša).

    tora je v trohico dlake razdelala vsakdanjo moralko, a kristus (kot najbojša stvar v zgodovini) se je učlovečil v neki razdalji od nje.
    s tem morda nakazal, da svobodni človek, ki sledi veri-upanju-ljubezni in svojemu razumu, nujno nekje prestopi dotedanja pravila in spozna/predlaga/zariše nova?

  • Meni se to zdi dober tekst, kajti duhovnost ima temelje v realnosti in ne v idealizaciji slabega ali v idealizaciji dobrega.
    V naši družbi je preveč idealiziranja. Preveč iluzij. Preveč strahu pred realnostjo.

  • zdravko

    Ja, dober tekst, ampak čisto akademski. Do puhlosti akademski. Vsaj jaz ne morem ugotoviti kaj bi rad avtor povedal.

  • Francoski pisatelj David Di Nota v enem od sovjih razmišljan z naslovom “Ali imajo gay-i pravico do zakonskega nesporazuma ?” zagovarja sedečo tezo:
    “Prepad , ki loči moškega in žensko, je ekstaza duha….Čar moško ženskega zakonskega para izhaja iz premaganja nepremosljivega nesporazuma… Ne trdim, da homoseksulane zveze niso sposobne nesporazuma, ampak naj mi dovolijo prepričanje, da njihov nesporazum nikoli ne bo tako popoln , kot je med možem in ženo.”

    V tej perspektivi bi se sam bolj strinjal s tezo dr. Bogdana Žorža, kajti ta nesporazum je neodvisen od časa in prostora, spreminja se samo froma.
    Kriza sodobne družine je prav v negiranju tega dejstva , da je nesporazum nenaraven, da je znak za konec zveze,… Nesporazum je srečevanje z drugim svetom, ki je popolnoma drugačen od našega in ki ga ne moremo nikoli spremeniti, ne dojeti, ne vkalupiti. Zato je ta zveza edina, ki odpira človekovega duha.
    Kriza družine pa je v begu pred nesporazumom.

  • “Zato je ta zveza edina, ki odpira človekovega duha.”

    mimogre, tadej, ste te druge zveze sprobali tudi sami, ali od kod to vedenje?

  • tadej, smiselno glede bistva krize.

    sem mi pa zdi, da se pravzaprav NE strinjate z žoržem:
    on pravi, da se sociološko gledano ne spreminja.
    vi pravite, da se spreminja forma družine.

    vendar:
    ali ne preučuje sociologija ravno tega, pojavnosti/odtisa/forme družine?
    (no, morda je bila tista ura sociologije v srednji šoli res premalo, da lahko o tem kaj rečem…;)

    • Ne forma družine, forma nesporazuma!
      Torej polje in mogoče vrsta nesporazuma. Predsvem ženska je dobila z leti nov status v družbi in s tem prostor novega nesporazuma.

  • O čem le pišejo v Journal of Family History
    http://www.uk.sagepub.com/journalsProdDesc.nav?prodId=Journal200835&crossRegion=eur

    Verjetno so strani prazne 😉

  • Drugače pa bi moral slišati Žorža v kontektstu. Žorž je realist, praktik, moder mož. Eden res redkih v psihološki ( družboslovni) srenji, ki ni znblojena ali prodana duša. V večih ozirih ga poznam, tako, da bi se na podlagi izkušenj prej postavil na stran Žorža kot neznanega družboslovca.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI