Eden najpomembnejših dogodkov v zadnjem času, še zlasti za države nekdanje Jugoslavije, je nedvomno aretacija nekdanjega poveljnika vojske bosanskih Srbov, Ratka Mladića. Čeprav po pričakovanju dogodek v Srbiji ni sprožil večjega revolta, pa gre to pripisati predvsem apatičnosti Srbov, nikakor pa ne kakršnikoli katarzi.
Že res, da se je večina političnih strank odzvala presenetljivo pozitivno, a glede na mnenje večine naključnih sogovornikov, ki so jih ujele kamere na cesti, ni videti, da bi stranke pri odobravanju aretacije imele med prebivalstvom kaj dosti zaslombe. Celo med Beograjčani je prevladovalo mnenje, da je aretacija krivična in je pravzaprav srbska oblast pokleknila pod pritiskom EU. Med sogovorniki iz bolj ruralnih okolij in iz Bosne pa ni bilo praktično nikogar, ki ne bi menil, da je Mladić eden največjih srbskih junakov v zgodovin,i ter da so Tadić in njegovi izdajalci.
Katarza po srbsko
Po menjavi oblasti pred desetletjem je Srbija začela kazati prijaznejšo podobo, a se je z umorom premierja Đinđića demokratizacija precej upočasnila. Že res, da je sledila Sablja, a razen aretacije nekaterih z verige snetih kriminalcev v službi paradržave, se ni zgodilo veliko. Otoplitev odnosov s sosedi je res prišla, a zgolj na ravni odpiranja mej in lajšanja birokratskih ovir med sosedi. O kakršnikoli katarzi pa seveda niti sledu. Na trenutek je sicer kazalo, da bi lahko prišlo do preboja ob objavi video posnetka zločinov Škorpijonov, a tudi ta priložnost je splavala po vodi. Predsednik Tadić se je sicer sosedom večkrat opravičil za storjene zločine, a zdi se, da je to storil bolj ali manj le v svojem imenu in v imenu tistih, ki so vojni od nekdaj nasprotovali.
Srbija je tako postala še ena od držav, ki raje gleda v prihodnost, kot da bi razčistila s preteklostjo. Kot kakšna Kitajska se je povsem odprla, povsod vlada navidezna svoboda, a o določenih stvareh se pač ne govori. Za nekdanje bratske narode je postala predvsem simbol za nebrzdano veseljačenje, od divjih koncev tedna na splavih do nepozabnega silvestrovanja, simbola novokomponiranega bratstva in enotnosti pa sta postali Ceca Ražnatović in Severina. Skratka, moderna država, polna zabave. Ko peva, zlo ne misli. Le še kopica zadrtežev se menda ukvarja s preteklostjo.
Srebrenica kot napaka
Danes v Srbiji le malokdo zanika srbske zločine, o genocidu v Srebrenici dvomijo le najhujši skrajneži. Problem je v tem, da se večini zdi krivično preganjati srbske junake, ki so le branili svoj narod in pri tem v zanosu borbe zagrešili tudi kak zločin. Podobna je tudi zgodba o Srebrenici. Širše območje je že kmalu po začetku vojne dobilo status zaščitene cone, zato se je vanj zateklo na desettisoče Bošnjakov iz okoliških območij pod nadzorom Mladićeve soldateske. Enote teritorialne obrambe pod vodstvom Naserja Orića so občasno napadale okoliške vasi z večinoma srbskim prebivalstvom in pri tem menda zagrešile več vojnih zločinov (haško sodišče sicer ni našlo dovolj dokazov o Orićevi odgovornosti) – ubitih naj bi bilo nekaj deset, po srbskih virih okoli 150 vojakov in civilistov. Ker vojaki Dutchbata niso znali razorožiti muslimanskih sil, je srbska vojska vdrla v zaščiteno cono in pobila vse moške in fante, ki jih je zajela.
Takšna je danes zgodba, kot jo po odmevih na Mladićevo aretacijo sodeč, vidi večina Srbov. Sploh ne dvomijo v srebreniški pokol. Večina ga celo obžaluje, a se jim vseeno ne zdi prav, da bodo Mladiću sodili, saj je bila vendar vojna in on je le branil svoje ljudstvo. To, da je zaradi nekaj zločinov nasprotne strani dal pobiti vse moške in dečke, ni pomembno. Saj je vendar toliko dobrega naredil za nas. Nehajmo se že ukvarjat s preteklostjo, pomembna je prihodnost.
Vsaka podobnost s Slovenijo 1945 – 2011 je seveda nenamerna in zgolj posledica bralčeve zlonamernosti.
Vir fotografije: blitzproductions
![[Facebook]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/facebook.png)
![[LinkedIn]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/linkedin.png)
![[Twitter]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/twitter.png)
![[Email]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/email.png)
“Svi smo mi Ribićići.” :P
Kakšen slaboumen naslov….zakaj pa smo vsi Ratko ?? Tudi tisti, ki gremo vsako leto v Kočevski Rog v počastitev žrtev slovenskih komunističnih zločincev ??? Slovenskih mladićev….Je bil Matija kdaj tam ? Potem ne bi pisal, da smo vsi Ratko… (del besedila odstranjen zaradi žalitve – admin)
Postmiloševićevske nacionalne frustracije in odsotnost refleksije – nemogoče je prezreti podobnost z Weimarsko republiko. Manjka le še nor vodja in ekonomska podstat za novo oboroževanje in dani bodo pogoji za naslednjo balkansko vojno (a i šire).
Sprašujem se, zakaj mora biti Srbija večni sod smodnika. Jo bo članstvo v EU pacificiralo? Ne verjamem. Kvečjemu bo Srbija zadnji kamenček, ki bo evropski kameli zlomil hrbet.
»…Srbija je tako postala še ena od držav, ki raje gleda v prihodnost, kot da bi razčistila s preteklostjo. …«
Dobra, Matija!
Dober članek. Še posebej zadnji stavek.
Demokrat, “vsi smo Ratko” je citat nekega demonstranta… Ni namenjen, da se bralec prepozna.
Andrej, odsotnost refleksije, ja, tudi pri nas je odsotna.
Ko sem te dni spremljal preko televizije reakcijo srbskega naroda na mladićevo aretacijo in reakcijo mojega srbskega znaca, ki je govoril, da je to krivično, ker se izpostavlja samo srbski zločin nad Bošnjaki , ne pa tudi zločini ostalih, sem imel pred seboj slovensko stvarnost.
V naravi velja zakonitost,, da imajo podobna dejanja podobne posledice. Trajnost posledic v času pa predstavlja zgolj obsežnost takih dejanj. Od bosanske vonje je minilo štirkrat manj let , kot od slovenjske morije. Ker je reakcija na to morijo pribilžno enake intezitete , bi sklepal, da je bila morjia v Sloveniji štirkrat hujša. Poleg tega je bila v Sloveniji incestna, kar dodatno obremenjujo soočenje z zločini.
Ne vem kaj je demonstrant hotel povedati s svojim plakatom “Vsi smo Ratko Mladić”. Vsekakor je iz vidika krščanske duše greh mojega brata tudi moj greh, saj biti podobni Kristusu pomeni tudi to , prevzemanje krivde sobrata. To je po moje pot iz “pekla”, za razliko od pilatskega pranja rok, ki hoče rešiti problem z lastnim distanciranjem.
Prevzemanje greha sobrata omogoča soočenje z grehom , to je priznanjem. dokler pa ni prvega koraka: priznanja, se vse vrti okoli zanikanja.
Priznanje ne pride samo od sebe. Brez Nurnberškega procesa, Nemci tudi ne bi bič priznali.
In ko pri nas tožilec “prosi sodnika za odobritev preiskave proti Ribičiču”, potem jasno da je pred nami totalni propad. Samo to je pot brez priznanja.
Zdravko
Prvo so bili Nemci poraženi , nato je prišel Nurmberški proces in možno soočenje. No v Sloveniji so bili zmagovalci, ki so zagrešili morijo. Poleg tega je bil zločin v Sloveniji incesten. Kako teško je v neki uspešni družini priznati incest? Samo, ko taka uspešna družina končno propade, se lahko najde vzrok propada , to je: incest. Seveda smo Slovenci imeli priliko, ob razpadu prejšne države narediti ta korak, pa se nismo bili sposbni soočiti z njim. Doker ne bo ta družba do konca razpadla, (sedaj je na dobri poti), do takrat tega preobrata ne bo.
Nismo si sposobni zastaviti temeljenga vprašanja. Kaj je v tem narodu narobe, da je sposben take bratomorne morije? To je naš skupni problem. skupni v tem smislu, da je nekje v nas latentna sposbnost medsebojnega pobijanja, ki se sproži, ko se v narod prikrade tako brutanla ideologija ,kot je komunizem. Tudi drugi narodi so bili okuženi z njim , pa nikjer ni bilo tako izrazite bratomorije. Povsod drugje po Evropi je komunizem prepoznana kot najbolj nevarna nasilna ideologija. V slovenski duši pa tega spoznanja ni.
Ribičič bi bil ob eventuelni sodni obravnavi deležen enake reakcije, kot jo je Mladić v Srbiji. Nekaj psihopatskega je v nas.
Naj dodam še tole.
Predvidevam, da je v Sloveniji kritična masa komunističnega prpričanja dovolj velika, da bi lahko bili tudi sedaj deklariano komunistična država. Žal je to zamaskirano, kajti geopolitično smo v Evropi, ki stavi na demokracijo, tako nas je sram biti drugačen.. Moderno se je deklarirati tu v Evropi ,kot demokrat. Toda, če bi bili nek otok ala Kuba, bi bili še vedno komunisti, ker tak ustroj paše naši psihični identiteti. Tu je temeljni problem. Kako to, da je v medsebojnih odnosih model komunističnega terorja nabolj prikladna oblika sobivanja?
ZLOČINEC, rabelj, RATKO MLADIĆ, se je veščin, ki jih
je s pridom uporabil v BOSNI, imel od koga naučiti !
Ideološka žlahta, tate, i stričevi, su njega dobro
pripremili, za krvavu rabotu !
On je lahko obiskal grob svoje hčere , tisoče drugih pa niti
ne ve , kam so jih zverine zavlekle !
Morda čez sto let bodo znanstveniki uspeli dokazati, da komunist kot sociopat ni zmožen obžalovati svojih hudih napak in zločinov. Komunistični zločini so spodbujali in gojili sovražnost.
Rešitev za normalne ljudi ob taki travmi je točno ta, ki jo zagovarja Jože Dežman in številni kvalitetni psihoterapevti: s travmo in osebno odgovornostjo se je potrebno soočiti, krivdo priznati in sočustvovati z žrtvami.
Tako v Sloveniji kot v Srbiji je videti množično indoktriniranost in množično sociopatsko motnjo.
V Sloveniji je samo normalne ljudi sram in samo oni čutijo krivdo.
Še celo več: komunistični sistem normalnim ves čas vsiljuje ekstremen občutek krivde. Biti kriv, ker hodim v cerkev, biti kriv, ker nisem levičar. Biti kriv, ker si upam drugače razmišljati kot večina. Biti kriv, ker želim, da bi živeli bolje, biti kriv, ker sem odgovorno proti pufanju in življenju na tuj račun…
Ko danes gledam propad slovenskega gospodarstva na celi črti, se spominjam kako je bilo med letoma 1980 in 1990. Identično. Mediji so vsak dan reševali nek kolhoz, ki je bil glavna tema cel mesec. Denarja je manjkalo, fanatiki pa so ves čas nabijali proti tujemu kapitalu in pogoltnosti Zahoda. Firme so propadale kot domine. Vsak večer je bila namesto filma neka solidarnostna akcija pobiranja denarja za neko “dobro” stvar.
Problem sociopata se kaže tako v zgodovini kot v osebnih izkušenj. Ker ni zmožen začutit svoje krivde, obžalovati svojega obnašanja in ga spremeniti, tudi ni sposoben popraviti slabega obnašanja, slabih akcij. Zato je kot Sizif obsojen na isto delovanje. Zatorej bo našo gospodarstvo še naprej propadalo, mediji bodo še naprej enoumni in brezumni, pravosodje pa bo še vedno ščitilo mafijo in kafkovsko zatiralo svobodnega človeka ( Proces).
Ja, res je hecno v podalpski kloaki. Očitno so le slabo načitani avtodidakti, ki proizvedejo po tri teorije zarote na dan in brez oddiha fantazirajo o komunistih, ki da čepijo za vsakim grmom in pripravljajo atentat nanje, da bi jim potem lahko lahko ukradli žene, otroke pa prodali homoseksualcem, ja, očitno so le takšni osebki “normalni ljudje”. Doktor Freud pa onkraj groba zmajuje z glavo …
Pavel, ker ste nekaj pametnih misli napisali, se je takoj oglasil dežurni udbovec…..
Itak, samo udbovčeve metode ne palijo več…
Kaj, tovariš “Demokrat”, se spet po nepotrebnem vznemirjate, kokolo? Ker Vam mi, judeoboljševiki, kot posebna vrsta ljudi življenje grenimo že od leta Gospodovega 1917, nekateri pa trdijo, da že kar od padca iz raja. ;) In Vam ga bomo še naprej …
CARLOS krvavih rok pač nima, je pa mišljensko blizu tej sprevrženi rdeći žlahti, to vedno znova potrjuje !
Carlos je eden tistih, ki bi takoj pobijal, ko bi mu dali to možnost.
Tudi beseda judeoboljševik je Carlosova skovanka. Torej je očitno star vsaj 93 let.
Boljševik Carlos je na infantilni stopnji razvoja fiksiran, ker mora kar naprej nekaj kontrirati. Za vsako ceno braniti komunizem.
Judeoboljševik, Pavel, judeoboljševik. Vidite, saj se počasi učite. ;)
Reče se kar boljševik. Tisti judo zraven je brezveze.
Mogoče je pa Carlos judoist, boljševik. Carlos, Židje so verni, zelo verni…
Bistvo je to, da je to njegova skovanka. Je pa svoje čase poskušal sprovocirati kakšno antisemitistično izjavo od nasprotnikov, pa mu ni uspelo.