Veselje, ki je izbruhnilo po vsej ZDA, ko je pred tednom dni svet obšla novica o smrti sovražnika ZDA št. 1, Osame Bin Ladna, je bilo milo rečeno nespodobno. Pa ne zato, ker bi z Bin Ladnovo smrtjo svet kaj veliko izgubil, ampak zato, ker smrti nekoga, pa četudi je to Osama, Hitler ali Tito, preprosto ne gre proslavljati. Konec vojne, diktature ali terorja že mogoče, smrti pa pač ne.
A pustimo prah pred ameriškim pragom, kaj in kako praznujejo Američani je njihov problem. Veliko bolj so svet presenetili servilni odzivi zlasti evropskih držav. Da so gromki izrazi podpore prišli iz Moskve, seveda nikogar ne preseneča, da pa so se skoraj enoglasno oglasile staroevropske demokracije, pa je vsaj nenavadno. Morilska akcija na ozemlju tuje države je blago rečeno vsaj nekoliko nenavadna, še zlasti, ker pakistanske oblasti najverjetneje o akciji niso imele pojma. Ali lahko odstranitev svetovnega sovražnika št. 1 res upraviči kršenje suverenosti katerekoli države. Ali bi podobno mirno evropske države odreagirale tudi, če bi do akcije prišlo na njihovem ozemlju?
Ovce sledijo ovnu
Seveda je tudi Slovenija pristavila svoj lonček. Po poročanju medijev se je v Sloveniji prvi odzval premier Pahor, ki je pozdravil novico o uspešni operaciji proti “največjemu teroristu v svetovni zgodovini”. Podobno se je odzval tudi zunanji minister Žbogar. Prav nič presenetljiv odziv, Slovenija pač nikoli ni kazala preveč trdne hrbtenice. Vsaj ne navzven.
Če bi bile na oblasti pomladne stranke, že tradicionalno bolj naklonjene ZDA in zahodnoevropskiim demokracijam, bi tak odziv bil bolj pričakovan. Od sedanje koalicije, katere stranke so manj naklonjene zahodu, še zlasti pa ZDA, pa bi vendarle pričakoval vsaj malo manj navdušeno pozdravljanje ameriškega uspeha desetletja.
Komandant Stane
Vendar pa v primeru Pahorjeve vlade ne moremo govoriti le o klečeplaznosti, temveč celo o hudi nenačelnosti. Izražanje zadovoljstva ob smrti Osame Bin Ladna namreč nerodno sovpada s časom, ko so naši oblastniki v evropski prostor lansirali kovanec s podobo legendarnega borca proti okupaciji, Franca Rozmana – Staneta.
Prav tukaj postane zadeva nehigienična in dvolična. Med likoma Osame in Staneta je namreč več paralel, lahko bi celo rekli, da gre vsebinsko gledano za izjemno podobna primera. Oba sta v očeh svojih somišljenikov bila borca proti okupatorju, oba sta pri svojem boju uporabljala milo rečeno sporna sredstva, v očeh nasprotnikov sta bila oba terorista. In nenazadnje sta oba umrla v spornih okoliščinah. Skratka, po vsej logiki bi nekdo, ki občuduje lik komandanta Staneta, moral občudovati tudi lik Osame Bin Ladna. Razen seveda, če sta seveda tako prvi kot slednji zgolj potrošni material v dnevnopolitičnih obračunih.
Foto: MMC RTV SLO
![[Facebook]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/facebook.png)
![[LinkedIn]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/linkedin.png)
![[Twitter]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/twitter.png)
![[Email]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/email.png)
S protikomunisti, Primus, imate verjetno v mislih avtorje naslednjih izjav?
“Kot vodja evropskega protiboljševiškega tabora je danes, ko so se pod vplivom židovstva tudi zahodne bogataške sile povezale z boljševizmom, Adolf Hitler edini garant za rešitev Nemčije in Evrope, za zmago nad boljševizmom in njegovimi pomagači ter za ustvaritev nove Evrope.”
“V trdnem zaupanju v pravičnost vodje Evropo uravnajočega nemškega naroda moramo mirno in z vso zagrizenostjo voditi borbo proti židovski svetovni nadoblasti služečim Stalinovim in Titovim tolovajem in njihovim pomagačem, to je angloameriškim gangsterjem.”
“Vsi tisti anglofili – ta beseda je prav za prav napačna, zakaj niso anglofili, temveč zmešanci – pa si morajo zapomniti, da bi bila vsa naša protikomunistična borba zaman, če bi naredili tako usodno napako in smatrali današnje anglo-amerikanske invazijske čete za kaj drugega, kakor za židovsko-komunistično orodje.”
“Če bi nemški vojak in vi hrabri moji slovenski domobranci, tem židovskim najemnikom pustili uspevati, bi že pomorili vse poštene, dostojno misleče, verne, narodu in domovini zveste slovenske rojake skupaj z njihovimi otroki, ali pa bi jih prisilili v topovsko krmo in delovne sužnje, njihovo premoženje oropali, domove, vasi, mesta požgali in razdejali narodno grudo in njene zaklade pa zatržili židom.”
Citate iz Glasnika Srca Jezusovega o “Satanovi Sinagogi” Vam bodem pa serviral kedaj drugič, Rx pa bo prav gotovo rade volje prispeval kako modro misel iz medvojnega hrvaškega “protikomunističnega” časopisja. ;)
@tovariš Primus me sprašuje za vir o domobranskih aretacijah Judov.
“rx170: če že obtožuješ, potem posreduj točne/delne podatke in vir.”
Z veseljem: V Sloveniji so Nemci takoj po okupaciji na področju Štajerske zaplenili judovsko premoženje. Ljubljanske Jude so večinoma konec leta 1941 ter spomladi 1942 internirali Italijani in jih poslali v severno Italijo. Nekateri so se vložili prošnjo za preklic internacije, kar je podprl tudi takratni ljubljanski škof dr. Grigorij Rožman. Tiste, ki so ostali v Ljubljani so po kapitulaciji Italije na zahtevo nemškega okupatorja aretirale enote domobranske policije. 32 ljubljanskih Judov je bilo odpeljanih v nemška taborišča in večina ni preživela. V Prekmurju so Jude pod Madžarsko okupacijo javno diskriminirali. Mobilizirali so mlajše moške v delavske bataljone, od januarja 1943 so morali Judje nositi na rokavu rumen trak, če so bili krščanske vere pa belega. Množične aretacije so izvedli Nemci v povezavi z madžarskimi fašisti aprila 1944. Večino aretiranih so odpeljali v Auschwitz. V taboriščih je umrlo 387 prekmurskih Judov.
Judje na Slovenskem, dr. Klemen Jeliničič Boeta, Mohorjeva, Celovec, 2009
Predavanje in razgovor z dr. Klemenom Jelinčičem, v Idriji, oktober 2009
O hrvaškem antikomunizmu med 2. svetovno vojno bomo kdaj drugič,tovariš Carlos sicer ne vem ali mislite na Katolički list ali Hrvaški stražar vendar zgolj za pokušino morda:
Citiram:
PA valjda zato je baš dana s vrijeme, da se i u katoličkim redovima zauvijek i posve obračuna s fatalnim -više praktičnim nego teoretskim predrasudama o buntovnosti koja je u službi pravde, poštenja i istine. Crkva je katolička najbolja odgojiteljica takve buntonovnosti, ali mnogi katolici, pa i pojedini crkveni ljudi nisu ni jedanput zatajili. Zato: neka se već odjednom prestane s glupim i Kristusovih učenica nedostojnim tvrdnjama, da se proti zlu i pokvarenjacima valja boriti u rukavicama. JEdnostavan ali pun svete uzbune papa Grgur VII očistio je Crkvu od mnogo drača i korova ne finoćom nego jakom rukom kojom je upravljala sveta uzbuna. Poglavnik je pravi muž, pravi velikan. Velikan Božji i narodni. Neka Bog dragi poživi našeg poglavnika.
EDitorial, Katoliški dnevnik (list), 15.6. 1941
No, predvsem imam v mislih “protikomunistično” iztrebljanje hrvaški in bosanskih Judov ter seveda vlogo uslužbencev svete Cerkve pri tem.