Čeprav me novodobni popularni TV showi ne le ne pritegnejo, ampak se jim apriori izogibam, me življenjske situacije (beri najstniška hči) tu in tam vendarle prisilijo v ogled katere od njih. Tako sem imel čast spremljati lanski finale slovenskih talentov. Čast zato, ker sem v nasprotju s pričakovanjem imel priložnost spremljati obilje talenta. Večina nastopajočih je z nadarjenostjo, znanjem in pristopom močno presegla raven slovenske premier zabavne scene.
Ob odličnih nastopih se človek seveda vpraša, kako, da za nikogar od odličnih izvajalcev še nikoli ni slišal. Razlog zagotovo ni pomanjkanje oddaj, saj se na naših malih ekranih vsakodnevno popeva, pleše in duhoviči. Zakaj za vraga moramo ob sobotnih in nedeljskih večerih še sedeminpetdesetič poslušati Rebeko Dremelj in tisočstosedemnajstič Zorana Predina, zakaj se morajo že trideset let eni in isti obrazi medsebojno obiskovati v večernih oddajah? Razlog je seveda preprost – ker je pogačo bolj donosno deliti na čim manj kosov.
Ali ima koalicija talent?
Na ˝pomanjkanje˝ talenta se človek seveda spomni tudi ob pogledu na politično sceno. Še posebej aktualno je to postalo v teh težkih dneh, ko koalicija in njeni botri mrzlično iščejo talent, ki bi naj zamenjal opravilno in vodstveno ne najbolj nadarjenega premierja. A zgodba gre čisto po slovensko. Talent se išče zgolj v varnem (beri omejenem) zavetju ideološko in strankarsko dokazanih kadrov. Pa poglejmo:
Igor Šoltes je celotno kariero naredil v državnih službah, kar se pravzaprav za vnuka samega očeta samoupravne misli tudi edino spodobi. Kaj je Šoltes počel v prvih letih po diplomi, mi ni znano, od leta 1997 pa se je lepo ugnezdil na raznih stolčkih v državni upravi (član državne revizijske komisije, direktor urada za javna naročila, pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja, predsednik računskega sodišča). Skratka, idealen kandidat iz posvečenega bazena talentov.
Janez Potočnik, dobri striček z Gorenjske (mimogrede, za dobrega strička z Gorenjske je še ne tako davno veljal Bine Kordež) je plačo v vseh treh desetletjih kariere prav tako vlekel iz proračunske malhe. Po nekaj letih v SDK se je Potočnik preselil na Inštitut za makroekonomske raziskave in razvoj, nato na Inštitut za ekonomske raziskave, čemur je sledilo več s pridruževanjem EU povezanih vladnih služb (vodja ožje pogajalske skupine za pristop Republike Slovenije k EU, Služba vlade RS za evropske zadeve, ministrski svetnik v Kabinetu predsednika Vlade, minister za evropske zadeve), po vstopu Slovenije v EU ga je vlada predlagala za slovenskega člana evropske komisije (komisar za širitev EU, evropski komisar za za znanost in raziskave, evropski komisar za okolje). Skratka, bleščeča kariera, a Potočnik je še eden, ki svojega talenta še ni preizkusil na trgu.
Cvetka Selšek je med vsemi nesojenimi Pahorjevimi nasledniki še najdlje časa preživela na trgu, v sferah pretežno zasebnega bančništva. Že res, da je tudi ona otroška in najstniška karierna leta preživela na rdečem mleku – od diplome 1976 pa vse do razpada SFRJ je bila zaposlena na vladi SRS – a zadnji dve desetletji je preživela na čelu banke v večinski tuji lasti, iz česar gre sklepati, da njene strokovne in vodstvene reference niso zgolj politično podprte. Seveda pa ne gre spregledati, da kar dvakratna ljubljanska mestna svetnica z liste LDS na vsak način prihaja iz kroga zanesljivih.
Tudi Marko Voljč je na pravem trgu preživel le zadnjih nekaj let, odkar je zaposlen v belgijski KBC. Kariero je začel v davnih sedemdesetih v narodni banki Slovenije, čemur je kmalu sledila pot v Svetovno banko, kjer je preživel skoraj poldrugo desetletje. Seveda tudi svetovna banka ni ravno klasična tržna ustanova in vprašanje je tudi, ali je Voljč službo dobil zaradi strokovnih referenc ali pa zaradi politične podpore iz domačih logov. Kakorkoli že, po vrnitvi v domovino je Voljč skoraj poldrugo desetletje preživel na čelu še ene ˝paradržavne˝ ustanove – NLB.
Daleč največ med kandidati je v zasebnem sektorju dosegel Zoran Janković. Seveda je govora o Electi, Jankovićevem zasebnem podjetju, s katerim je sedanji župan pravzaprav obogatel. Po prevzemu vodenja Mercatorja je Janković zaslovel kot eden najuspešnejših managerjev pri nas, vendar pa je veliko vprašanje, ali bi bil tako uspešen, če ne bi državni varuhi konkurence mižali na vse oči ob za današnja merila daleč previsoki stopnji monopolizacije, ki jo je najboljši sosed v sodelovanju z drugima dvema velikima ustvaril pod plaščem varovanja nacionalnega interesa. Sarkastično je, da danes pol države trepeta za usodo slovenske živilskopredelovalne industrije, takrat, ko ji je Janković dejansko kopal grob, pa to ni nikogar skrbelo. Skratka, Jankovič ima veliko referenc iz realnega sektorja, vprašanje pa je, koliko so dejansko bile odvisne od politike. Razen tega je svoje gospodarske kompetence postavil pod vprašaj z večdesetmilijonsko nasedlo investicijo v Stožicah.
Zadnja med kandidatkami, katere ime se je v javnosti pojavilo te dni, je ekonomistka Maja Makovec Brenčič. Še ena, pri kateri google ne najde nobenega zapisa iz t.i. realnega sektorja ali bolje rečeno realnega življenja – kariera na ekonomski fakulteti in nekaj funkcij, na katere jo je imenovala vlada (predsednica sveta agencije za kakovost, predsednica sveta za visoko šolstvo). Če dodamo še članstvo v LDS, je slika popolna. Nejasno je le, kje je nadebudno ekonmistko snela predlagateljica Spomenka Hribar.
Skriti talent
Veliko je v zadnjih letih govora o tem, da poslovno okolje v Sloveniji ni ravno ugodno. Rigidna delovna zakonodaja, plačilna nedisciplina, nedelovanje pravne države in izrazito neugodna davčna politika, nikakor ne olajšujejo poslovanja podjetjem. A kljub temu večji del gospodarstva solidno posluje, mnogo podjetij je zelo uspešnih tudi na zahtevnih tujih trgih. Ker najboljših pač nič ne ustavi. Kar je seveda dokaz, da talenta Sloveniji ne primanjkuje. A tisti najboljši ostajajo v ozadju, z izjemo Iva Boscarola se ne izpostavljajo v javnosti. Kar je seveda voda na mlin političnim strankam in njihovim botrom, ki tako lahko brez težav svoje politične kadre ponujajo kot cvet slovenskih voditeljev in gospodarstvenikov.
Vir fotografije: Združenje manager
![[Facebook]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/facebook.png)
![[LinkedIn]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/linkedin.png)
![[Twitter]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/twitter.png)
![[Email]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/email.png)
O Jankovićevih referencah je nekaj povedal tov. Rop:
http://www.youtube.com/watch?v=1K_WKChTO1U
Res posrečena in poučna analiza naših “talentov” v političnem in poslovnem svetu. Morda bi bil Jankovič vreden obdelave še iz Goslarjevih časov, pa še kakšnega bi se dalo vključiti, a že teh nekaj primerov zadostuje.
Tale je pa butasta izpeljava. “talentna ni preizkusil na trgu”… jezus, kot da je to kak ultimativen preizkus…hm… česa že? sposobnosti plezanja po korporativnih lestvicah? korporativnega komolčarstva? obvladovanja spletk in intrig v podjetju?
uspešen podjetnik/uspešen korporativni komolčar NI enako uspešen politik. in “trg” ni ultimativni arbiter vsega. Berlusconi, rings a bell?
Merkel, Sarkozy, Obama, Cameron… noben ni talenta dokazoval na “trgu”.
Zelo dober članek Matija:
večina naših mladih ljudi, ki pokaže svoje talente in svoje garanje pred kamerami in občinstvom ( trg) se zaveda, da morajo zmagati oz. biti boljši od drugih. Na področju znanja, dela, podjetnosti, izvirnosti itd.
Večina naše državne elite pa pripada Eni stranki, Eni partiji, ki se imenuje Državni birokrati. Ti so že do služb večinoma priplezali mimo šolske selekcije ( zanje se je uvedla FOV in FDV), mimo znanja, mimo delovnih navad. Rezultatov nimajo, imajo samo priporočila mafijskih šefov ( politkomisarjev). Z ničemer se niso potrdili v življenju, morda si nikoli niso na pošten in deloven način zaslužili niti rezine kruha. V družbi, kjer vlada negativna selelkcija, jim je prijetno. Tam so monopolisti, SVETE KRAVE, fevdalci, tajkuni. nepogrešljivi in edini.
Upajmo, da bo na naslednjih volitvah kandidiral tudi naš obetavni avtodidakt, tovariš Pavel. Potem pa bo imel priložnost pokazati znanje, delo, podjetnost in izvirnost. No, pravzaprav to zadnjo kaže že sedaj, posebej tedaj, ko je treba skovati novo teorijo zarote. ;)
Ah, tov. Carlos, da niste vi mesija slowenistanske levice? :lol
Tovariš bah, izjava ni prav nič butasta, če se malo potrudite in jo poskušate razumeti v kontekstu trga političnih idej in zablod(Berlusconi je res odličen primer). Bi se pa utegnila strinjati, da avtor verjetno ni imel v mislih tega trga.
Avtor zagotovo ni imel v mislih “trga političnih idej” (kar je prav tako zablodela metafora – vsega na tem svetu pač ni mogoče razlagati skozi trg in tržne mehanizme)… “zasebni sektor”, “pravi trg”, “realni sektor”…
Je pa dvojno smešno, da se ni posvetil izkušnjam iz “realnega” sektorja Janše in Novakove ;)
Odlično, tovariš bah, ste vse bliže in bliže razumevanju problema – avtor pravzaprav namerno pozablja na neizkušenost t.i. desničarskih politikov v realnem sektorju, ker krošnjari s svojo politično idejo.
Mogoče si nočete priznate, ampak nahajate se na tržnici, sklepam pa, da te ideje ne jaz ne vi ne bova kupila :)
Tovariša, pustita tovariša Matijo. Sicer vaju utegne obdelati na svojem blogu :)
http://blitz.blog.siol.net/2010/11/29/pometanje-pred-tujim-pragom/
@rx170
Iz bloga:
“Naj se s tem ukvarjajo tisti, ki sta jim ena ali druga stranka blizu.”
hahahaha wrong thinking!
tudi stranke, ki meni niso vrednostno blizu, kreirajo politično dogajanje in kulturo v tej državi. Tudi kot nekdo, ki jih ne volim, imam interes, da teh strank ne vodijo ljudje tipa JJ ali Ljudmila. Ne zato, ker me skrbi njihov volilni rezultat, ampak ker me skrbi racionalnost, smiselnost in dobrodejnost slovenske politike na sploh. In če JJ in Ljudmila politični diskurz zaserjeta tako, kot sta ga, je to konec konec žal tudi moj problem, čeprav jih ne bi ni sa štapićem diral.
Sicer se strinjam s tem, da bi moral vsakdo, ki se misli poskusiti v politiki in pri tem delovati kolikor toliko kredibilno, prej nekaj pokazati v svojem poklicnem življenju. To je tisti najmanjši skupni imenovalec, s katerim bi se večina lahko strinjala, vsaj tako mislim, brez domišljavosti.
Zaznavam pa, ne le pri tebi, temveč tudi pri dosti naravoslovcih, tudi tistih, s katerimi prijateljujem, da, hote ali nehote, podcenjujete javni sektor in precenjujete nejavni, oz., kot praviš realni sektor. To namreč sklepam iz tvojih trditev o preizkusu na trgu.
A ti resno misliš da nekdo, ki je delal kot učitelj, v glasbi, gledališču, filmu, zgodovinar, geograf itd., že vnaprej ni sposoben voditi države, ker “se ni preizkusil na trgu”? To je primer poklicov, kjer praktično nimaš drugih možnosti, kot zaposlitev v javnem sektorju, kjer seveda ne ustvarjajo kapitalskih dobičkov, ampak, a so zgolj zato nesposobni? Pa zdravniki, ki sicer lahko gredo med privatnike, a ne kar direktno s faksa? Človek naj bi delal tisto, kar ga veseli, ene pač veselijo poklici, s katerimi ne bodo nikoli delali na trgu kapitala, oz. ustvarjali ekonomski dobiček..
Verjetno bo držalo, da se tudi takšni lahko s svojimi dejavnostmi izkažejo. Kar pa vse še ni zagotovilo, se strinjam, da bodo uspešni politiki, kot tega ne zagotavlja niti prihod iz realnega sektorja. Za slednje je Berlusconi najboljši primer, kar si nakazal že sam in je poudaril tudi Bah, ki ti je na drugi strani omenil Sarkozyja in Merklovo, ki vendarle veljata za uspešna, ne glede na to, kako se kdo strinja z njuno politiko, pa ni znano, da bi v preteklosti ustvarjala kakšno dodatno vrednost na trgu.
Tako da, talenti bi se marsikje našli, večje vprašanje pa je, koliko se lahko v teh naših logih uveljavijo.
suum, morda je pri tem malo nesporazuma. Ko govorim o preizkušanju na trgu, nimam v mislih (samo) zasebnega sektorja, ampak predvsem preizkušanje na trgu dela in uspeha. Omenjeni modeli pa so vsi po vrsti predvsem jahali in še vedno jahajo z ene visoke državnouradniške funkcije na drugo, vsi predvsem s pomoćjo strankarskih knjižic (morda je izjema Voljč, nisem brskal po njegovem morebitnem članstvu v ZK).
Nimam težav z učitelji, igralci, niti ne z geografi. Tudi nimam težav s tistimi, ki jasno povedo, da so politiki (kot Pahor, Golobič ali Janša)in kot taki jasno strankarsko opredeljeni. Težave imam s tem, da se vsi morebitni rešitelji koalicije predstavljajo kot hudi strokovnjaki in managerji – pa nimamo prav nobenega dokaza, da so res taki. Če bi res bili takšni asi, jim za pozicije ne bi bilo potrebno lesti v partijo in stranke.
Včasih v dobrih svinčenih časih se je tako preseljevanje preverjenih kadrov imenovalo reelekcija. Običajno je bil vzrok za to “zavoženje” firme ali pa “zakriti” kriminal na prejšnji funkciji.
Tovariš Rak, skrivnostna državna tvorba, ki jo imate z “dobrimi svinčenimi časi” v mislih, se verjetno imenuje … Vatikan? ;)
O Vatikanu vem, kar preberem in vidim na zgodovinskih oddajah na TV, dobro pa poznam državno tvorbo z imenom “Bivša Juga”. Mislim pa, da je delovanje oblastnikov znotraj takih tvorb podobno kar se tiče ciljev, metod, sredstev in načina obvladovanja množic, …. skratka oboji rabijo pohlevne ovce in krute pastirje….
Slovenski komunajzerji, talentirani tatovi, lažnjivci, kot ti
Šroteki, jankovići, horvati, jakliči, kučanoviči, novodobni
prevaranti, s koreninami v partiji ! !