… to je tu vprašanje. Dve desetletji po propadu ˝ljudskih demokracij˝ v vzhodni Evropi je odjuga načela režime v arabskem svetu. A medtem, ko se je vzhodnoevropski socializem počasi, leta dolgo talil, so se spremembe v arabskem svetu vsaj na videz zgodile čez noč, saj še pred nekaj tedni ni bilo zaznati niti sledu o kakšnem hudem nezadovoljstvu med množicami.
A če odmislimo dinamiko dogajanja, je med spremembami v vzhodni Evropi in v arabskem svetu tudi kar nekaj vzporednic. Predvsem pade v oči vseobsežnost oziroma nalezljivost sprememb, ki se kot epidemija prenašajo z enega bolnega režima na druge. In podobno kot pred dvajsetimi leti, jo ene države odnesejo bolje kot druge. Preobrat v Tuniziji tako še najbolj spominja na usodo NDR – nekoč ljubljeni voditelj se ni prav dolgo upiral in jo je kmalu pobrisal v tujino. V Egiptu je bilo že bolj negotovo – Mubarak je sicer poskusil s kozmetičnimi spremembami pomiriti ljudstvo in “kvazi” sestopiti z oblasti, a je na srečo Egipčanov na koncu vendarle izbral življenje. Libiji, tretji izmed vstalih držav, pa vse bolj grozi, da bo šla po poti rajnke Jugoslavije.
Brezzoba demokracija
Ko smo v začetku devetdesetih Slovenci že bili na varnem, smo osuplo spremljali nemoč in sprenevedanje mednarodne diplomacije ob krvavenju Vukovarja, Sarajeva, Goražda, Bijeljine in drugih krajev nesrečnega imena, po katerih je mesarila povampirjena Slobova in Radovanova soldateska. Predvsem EU in OZN sta naredili katastrofalno klavrn vtis in diplomati, kot so Yasushi Akashi, Hans van der Broek, Butros Butros Gali, lord Carrington in mnogi drugi, bodo ostali v zgodovino zapisani kot tisti, ki so se v nedogled rokovali, pogajali in dogovarjali s klavci, katerih žrtve so medtem nemoteno padale naprej. Skoraj desetletje je arhitekt etničnega čiščenja med zahodnimi diplomati ter ob močni podpori Rusije in Kitajske veljal za garant stabilnosti na Balkanu.
Cela tri leta so potrebovale zahodne sile za to, da so z nekaj bombnimi napadi na srbske položaje končno zaustavile vojno v Bosni. Za dvesto tisoč žrtev prepozno. Pa še takrat niso rekli bobu bob – Milošević je ostal garant miru še nadaljnjih šest let, ko je zahod končno doumel, da volk čudi ne menja.
Historia magistra vitae est, …, NOT
Ob najnovejših dogodkih v Libiji se človek vpraša, ali latinski pregovor o zgodovini kot učiteljici življenja, res drži. Ali pa so stari Rimljani živeli v nekem drugem, bolj realnem času. Neverjetno je namreč, da že v življenju manj kot ene generacije, svet pozablja lekcije, ki nam jih je življenje tako boleče spisalo.
Razmere v Libiji namreč postajajo vse bolj negotove. Če je v prvih dneh vstaje ob hitri izgubi nadzora nad vzhodnim delom države, Gadafi deloval zmeden in neprepričljiv in so mu vsi politični komentatorji napovedovali skorajšnji konec, je v zadnjih dneh situacija postala bolj nejasna, poročila pa govorijo o uspešnih ofenzivah diktatorju zvestih sil, predvsem na račun premoči v orožju. Poročila o letalskih napadih na civilne cilje pričajo o tem, da bo diktator vztrajal do konca in da zanj število žrtev ne igra kakšne vidne vloge.
Poznavajoč zgodovino njegovega vladanja, zaradi katere je bil Gadafi kot eden od vodilnih državnih teroristov domala tri desetletja v spodobnih družbah nezaželen (in je, razen pri Berlusconiju in Pahorju, nezaželen še danes), seveda njegova pripravljenost na nasilje ni nikakršno presenečenje. Zato je še toliko bolj presenetljivo, da v svetovni diplomaciji spet poslušamo enake omahljive razprave kot dvaindevetdesetega. A Evropa je bila in ostala brezzoba, Amerika pa žal, v luči neuspešnih avantur v Afganistanu in Iraku pozablja na balkanske nauke.
Vir fotografij: dnevnik.si, rtvslo.si
![[Facebook]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/facebook.png)
![[LinkedIn]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/linkedin.png)
![[Twitter]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/twitter.png)
![[Email]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/email.png)
Amerika je bila v Iraku uspešna.
Evropa bi pa lahko s svojo vojsko zbombandirala Gadafijeve vojaške objekte, pa končala vse skupaj.
Korekten prispevek, ki pa ima žal osnovno hibo: predpostavlja namreč, da je politika EU in ZDA več kot le “Realpolitik” in da velesile demokracijo cenijo bolj kot lastne interese.
Carlos: se moram kar strinjati. Ko smo se osamosvajali, so tako ZDA kot EU navijali za enotno Jugoslavijo in so Markoviću ves čas dajali potuho. Wilsonova “pravica do samoodločbe” je bila relavantna samo za Nemce zaradi združitve Nemčij, povsod drugje pa je bil interes enotna Jugoslavija, seveda reformirana, “demokratična”. Sem bral tudi Zimmermanove spomine – W. Zimmerman, ki je bil v Beogradu ameriški veleposlanik, si je Jugoslavijo zamišljal kot “talilni lonec” in je ostro nastopal proti federalizmu – zanj bi morala biti Jugoslavija veliko bolj centralistična. In tudi pri odnosih do diktatorjev vlada neka dvojnost: Milošević je bil za velesile sprejemljiv toliko časa, dokler jim ni postal nadležen. Tako je bilo tudi z Mubarakom in sedaj z Gadafijem. In ne pozabimo na islamistični režim v Saudski Arabiji, ki mu ves Zahod gleda skozi prste.
No, Saudijci so pa tako ali tako ameriški najboljši prijatelji. Pravzaprav še boljši od Izraela. Vprašanj človekovih pravic ali demokracije ali verskih svoboščin se v primeru Saudske Arabije nikoli ne postavlja. Drugi največji posamični delničar News Corp, starševske družbe Fox News, trobila ameriške desnice, je pa saudski princ Alwaleed bin Talal. Go figure … ;)
Gadafija so že pre 25. leti bombardirali pa se ni izšlo, postal je še močnejši. Potem so pred par leti poiskušali z grda, pa ni šlo, Zadnjih par let so poiskušali zlepa in ga delno omejili. No ker ga sedaj primerjajo z norostjo Miloševiča , je dejstvo, da je sposben vsega. Z ljudmi brez zavor se enostavno ni lahko spopadati, še posebno če mu je vojska lojalna.
Če mednarodna skupnost ni enotna , potem je vsaka vojaška akcija precej brezupna. Poleg tega Avganistan ,kot enako tribujska država , kljub enotnosti v začetni akciji, ne daje pravih rezulatov.
“Historia magistra vitae est,” pa je potrejuje dejstvo, da ni trivialnih rešitev.
Afganistan in Gadafi nista isto. Afganistan so napadli kot državo skrajnežev, ki je držala skupaj in tu je problem, ker so se tam zbrali v glavnem vsi skrajneži.
Gadafi pa ima močno opozicijo in samo orožje ga še rešuje. Zato je dovolj, da mu uničijo vojsko, potem pa naj opozicijo oborožijo. Tako bo najlažje.
V ozadju vsake take ” revolucije” je še nekaj v ozadju… Omenjeni Afganistan je eno največjih nahajališč litija na svetu skupaj z Brazilijo… Litij pa je rudnina za novo generacijo baterij in s tem tudi povezano električne avtomobile, prenosnike, mobilce,…
In kaj potem?
A ni fajn, da bomo nagrajeni za osvobajanje Afganistana?
A z zaporniki iz Gitma? :)
Za Slovence je pa to pravična kazen, saj so ravno levičarji bili tisti, ki so nasprotovali osvobajanju Afganistana in Iraka.
Načelo suverenosti nacionalnih držav je preveč pomembno, da bi smeli na lahko posegati v dogajanja v katerikoli državi. Mislim, da je poseg možno upravičiti le v primeru, ko gre nedvoumno za razširjene zločine proti človeštvu. Primer tega bi bil, če bo Gadafi na primer bombardiral naselja in mesta.
Lahko je drugim soliti pamet. Pozabljamo pa, da smo danes mi Evropa in Nato. Kdo od tu navzočih je pripravljen za svoj denar in lastno kri intervenirati v Libiji?
Jaz gotovo ne, junaki iz SDS pa so, stric Lah. Si že kar predstavljam plavo-žolto pogumno odpravo z Jožetom Tankom na čelu, kako do zob oborožena hiti na pomoč libijski demokraciji … No ja, mogoče v sanjah. ;)
Vsekakor sem pripravljena dati denar za vojaško intervencijo v Libiji, kajti zločinec Gadafi mora pasti.
Suverenost za vsako ceno je iz mode. To je rekel že Bill Clinton, ko je bil v Sloveniji. Človekove pravice imajo prednost.
Sploh pa Gadafi ne bi bil problem. Zbombandirati je treba vse njegove vojaške objekte in dodatno oborožiti upornike. Ostalo se bo uredilo samo.
Sam osebno nasprotujem vmešavanju velikih sil v libijske notranje zadeve. Kako se je zadeva rešila v Iraku, vemo.
V Iraku se je zadeva rešila kar dobro.
Uničenje Gadafijeve vojske pa je nujno.
Ančka, ni res. V Iraku so Sadama Huseina Američani odstranili izključno iz sebičnih ekonomskih interesov (nafta) in ne zaradi človekovih pravic. Ideja “pravične vojne”, ki ste jo janševci družno podprli, pa je rodila nič manj kot kaos – vsakodnevne eksplozije samomorilskih napadalcev. Umirajo pa nedolžni ljudje. Dokler je bil Sadam na oblasti, se to ni dogajalo.
Hm, čisto mogoče je, da se bo verjetno zahodno vojaško posredovanje zoper Gadafija sprevrglo v novo nočno moro po vzoru Afganistana. Gadafi se bo odel v bodisi panarabske bodisi panislamske barve, vojaško in politično se bo oprl na Iran, posredno pa na Kitajsko, največ škode od vsega skupaj pa bo imela prav EU. Zavedati se namreč moramo, da je Libija v preddverju Evrope, med libijsko obalo in italijansko Lampeduso je le nekaj več kot 100 km morja …
Peter, seveda drži, kar praviš, zato pa imamo OZN. Ki je tokrat po čudežu celo izglasoval resolucijo.
Boriti pa se bodo seveda šli profesionalni vojaki. Seveda ni lahko, ampak to je njihova služba. Jaz pa bom plačal svoj del – vprašanje, kdo je pripravljen plačati, je zame nepomembno. Davke itak plačam in to požrešni in nesposobni državi. Pa že raje plačam vojake, ki bodo preprečili Gadafijeve zločine, kot da plačujem Dimnikove operacijske mize ali NLB.
Kako se bo vse skupaj končalo, je druga stvar, stvar izpeljave. Ni pa to opravičilo, da sploh nihče nič ne stori.
Medtem pa v Bahrajnu proti demonstrantom intervenirajo savdijski vojaki. Hec, ni kaj. Aja, tam je stacionirano 5. ameriško ladjevje, saj res …
V vsej zgodbi je zanimivo relativno gladko sprejetje resolucije v VS OZN, kar verjetno pomeni, da tako Rusija in Kitajska ne bosta imeli preveč političnih težav s samozvanim demokratičnim svetom, če se bo car Putin odločil intervenirati kje na Kavkazu ali kje drugje…
Janez ne laži. Če bi se šlo Američanom zgolj za nafto, bi se zmenili s Sadamom, tako so ga pa odstranili.
Sadama so vrgli z oblasti, ker je bil zločinec in je vsako leto zaradi njega umrlo 100 000 otrok.
Pravična vojna sicer ni šla idealno, nasilje je trajalo dlje, ampak so umirali (zaradi skrajnežev in ne Američanov), le Iračani, ki so se jim ti skrajneži zamerili. Zadeve se počasi stabilizirajo.
Vi komunajzerji pa itak podpirate vse zločince, samo, da so proti Ameriki, pa zraven malo moralizirate.
Vse kaže, da gre Gadafi na živce tudi Rusiji in Kitajski. Če ne bi dali veto.