Obletnice, tokrat ne okrogle

Jože Bartolj 13.1.2011 6:39
 

11. januarja smo se spominjali 22. obletnice ustanovitve Slovenske demokratične zveze. Ustanovljena je bila v ljubljanskem Cankarjevem domu, v vodstvo pa so bili takrat izvoljeni Alojz Križman, Ivan Oman, Tomaž Pisanski, Hubert Požarnik, Samo Resnik, Dimitrij Rupel, Janez Janša in Boštjan M. Zupančič. SDZ je bila ena od jedrnih strank nekdanjega Demosa, ki je Slovenijo popeljal v samostojnost in neodvisnost. Ta zapis nima namena razglabljati o krivdi za razpad Demosa, kar se nam kaj lahko primeri, če na pretekle dogodke gledamo zgolj parcialno, iz perspektive ene stranke. Nasprotno! Opozoriti želi, da so bili vsi poskusi, v smeri osamosvajanja in samostojnosti, spomina vredni dogodki, le da tega spomina med nami ni ali pa ga je vsaj veliko premalo.

Predsednik Demosa in hkrati predsednik Socialdemokratske zveze Slovenije, (mimogrede obe, SDZ in SDZS, sta zgodovinski, pravni in politični predhodnici današnje SDS) je bil Jože Pučnik. Ta je umrl 11. januarja 2003 v Nemčiji. Pravzaprav, če smo natančni, se do zdaj še nismo povsem uskladili ali je umrl 11. ali 12. 1. Na spletni strani SDS-a, kjer najdemo Zverov zapis ob 8. obletnici smrti, je kot njegov smrtni dan naveden 11. januar, na Wikipediji 12. januar…

Zanimivo je, da ga Janša in Rupel na tiskovni konferenci 10. januarja, ko sta predstavljala 22. obletnico SDZ-ja nista niti omenila. Prav tako sem v teh dneh zaman iskal kakšno večjo Pučnikovo omembo v medijih. Kot da ne gre za enega najvidnejših politikov v slovenski državi?

Žal, je tudi na splošno naš odnos do ene ključnih osebnosti pri ustanavljanju samostojne Slovenske države precej „pišmevuhovski«. Po njem je sicer poimenovano osrednje slovensko letališče, vendar zanimivo, na njem ni niti ene njegove podobe. S podobami pa imamo Slovenci od nekdaj težave, spomnimo se samo peripetij okoli Prešernovega spomenika na Tromostovju, Maistrovega pred železniško postajo ali Drnovškovega v zadnjem času… Vsakemu nekaj manjka ali ima odveč, pomen zaradi katerega je bil postavljen pa ob polemikah kakšen je, kar nekako zbledi.

Kljub temu pa bi podoba znala biti ključna pri razmisleku, zakaj svojih svetlih zgodovinskih trenutkov in velmož ne znamo ceniti. To velja še prav posebej za obdobje samostojnosti in suverenosti ki ga ne cenimo (dovolj), še predvsem ga ne cenijo mladi. Ena od tez bi lahko bila, da (tudi) zato, ker nimajo javnega obeležja. Ali ni zanimivo, da po 20. letih nimamo spomenika slovenski osamosvojitvi (razen če bi me radi prepričali, da so ostanki protitankovskih ovir dostojni spomeniki slovenski državi)?

Še vedno imamo izjemno bero totalitarnih znamenj, vključno s kolosom Spomenika revolucije na Trgu republike v Ljubljani in zavidljivo število Brozovih kipov. Nimamo pa spomenika slovenski demokraciji, samostojni državi, Jožetu Pučniku… In če ni zunanjega znamenja, tudi ni javnega zavedanja. In če ni zavedanja, kaj bi nam ponos? Pravzaprav, kot da gre vse v smer, da bi se vloga prelomnih časov pred 20. leti zameglila in relativizirala. Na kaj bi bili potem sploh lahko ponosni?

Verjetno je tujec, ki pride v Ljubljano lahko očaran, ko sredi centra prestolnice najde kip, posvečen pesniku. To ima lahko za znamenje na kakšno mesto Slovenci umeščamo kulturo. Ja, kakšnega turista bi v to še lahko prepričali, vendar pa domačini vemo, da ni čisto tako. Kultura nam je v tem primeru bolj izgovor za politično nedoslednost in zanikrnost. Pomislite, da so pred dnevi obnovili celo dražgoški spomenik, za spomenik sredi Ljubljane, ki bi moral že pred leti nadomestiti Tršarjev Spomenik revolucije s Kardeljem in Kidrčem vred, pa ni politične volje…

Naj se vrnem na začetek. Jubilej je važnejša obletnica, zlasti v življenju ali delu kake pomembne osebe, ustanove, piše v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Je torej znamenje nečesa pomembnega, simbol časa, ki je minil. Zato praznujemo in obeležujemo dogodke, ki so se zgodili in nas zaznamujejo s svojim pomenom. 20 let ni veliko v človeški zgodovini, za našo državo pa je ves čas, ki nam je bil do zdaj dan na razpolago. Zato je še toliko pomembnejši in tehtnejši. Kaj se bo torej moralo zgoditi, da ga bomo tudi dostojno obeležili s kakšnim znamenjem?

Foto: Wikipedia

 
Značke:

3 komentarji

  • Kaj poimenovanje mednarodnega letališča ni dovolj velik spomenik liku in delu omenjenega tovariša, o katerem imam sicer sam precej različno mnenje od avtorja.

    Da je SDS naslednik SDZ? LOL. Upoštevajoč takšno metodologijo, je SDS tudi naslednik ZKS.

  • Carlos Contreras

    Sodeč po velikem številu podedovanega članstva … nedvomno.
    “Zanimivo je, da ga Janša in Rupel na tiskovni konferenci 10. januarja, ko sta predstavljala 22. obletnico SDZ-ja nista niti omenila.” Zanimivo, ne pa presenetljivo. Navsezadnje sta pokojnega tako prvi kot drugi, zlasti pa prvi, dodobra izkoristila in zatem zavrgla. Prvi pa mu je poleg tega ukradel še stranko in jo odkrmaril tako zelo na desno, da so se še angelci v nebesih čudili.
    Pa še, stric Bartolj: pravilno se glasi “osrednje slovensko letališče”.

  • Sigurno je vsak narod in vsak posameznik prepoznaven po simboljih, ki jih nosi, ozorima postavi. Ker so simboli vedno pristni in ni jih moč hliniti, je podoba o narodu in posamezniku skozi simbole zelo verodostojna. Določeni simboli revolucijorane preteklosti bodo padli, šele takrat, ko ne bodo več simbol naše istovetnosti. A prvo se menja vsebina, potem pride na vrsto simbol.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI