Se spomnite Evrovizije leta 1993, ko je Patrick Fiori pel Mamma Corsica, ki opeva ta prelepi otok sredi Mediterana. Takole pravi v pesmi: “Zdi se celo, da se je dobri Bog noro zaljubil vate, ko te je risal s svojimi prsti”.
Kako in kam?
Korzika se nam Slovencem zdi zelo oddaljena, pa pot do tja ni daljša kot tja nekam do južne Dalmacije. Okoli 600 km do Livorna v Italiji (6 ur vožnje) in 4 ure trajekta (ca. 185€: 6 ljudi, avto – enoprostorec in kolo). Po ne preveč naporni vožnji z avtom in udobnim trajektom, se znajdeš na kar velikem otoku (okoli 8000 km2 – malo več kot tretjina Slovenije). Morska, zgodovinska in gorska avantura se lahko začne.
V Bastiji, kjer pristane trajekt, se človek znajde pred sladko težavo. Kam se obrniti? Na sever, jug, prečkati otok proti zahodni obali, ga obkrožiti? Otok je dovolj velik, da ga v dveh tednih ne moreš dobro spoznati, a dovolj majhen, da se ga pravzaprav da obkrožiti in prekrižariti. Na račun divjanja po ozkih korziških cestah.
Predlagam, da si izberete samo del otoka in ta del dobro spoznate. Mi smo lani izbrali jug Korzike in se nastanili v prijetnem kampu blizu Porto Vecchia. Kamp se imenuje Asciaghju (45€/dan: 5 oseb, 2 šotora, avto in elektrika) in je kar precej blizu (300 m) znamenite mivkaste plaže Palombaggia. Ostali kampi so bolj oddaljeni od morja in se je na Palombaggio treba voziti z avtom.
Plaže na jugu in vzhodu Korzike so mivkaste
Kdor ljubi mivko na plaži, ki pa se sicer v vodi lepo posede, tako da je voda še vedno kristalno čista, modro-turkizne barve, kdor rad teče po mehkobi mivke na meji med morjem in plažo, kdor ima majhne otroke, ki radi zidajo gradove, so več kilometrske plaže, ki se niti v najvišji sezoni ne napolnijo do neprijetne gneče, kakor nalašč.
Obiskali smo tudi znamenito plažo Rondionaro (kakih 20 km od Porto Vecchia proti Bonifaciu). Bela mivka, turkizna voda, skratka idilično za pogledati, a tečno za zdržat, ker ta drobna mivka sili v prav vse telesne odprtine.
Zgodovina
Slovenci se kmalu naveličamo ležanja na plaži, zato se odpravimo naokoli. Kraj, ki je “must see”je gotovo Bonifacio, na skrajnem jugu Korzike – nekakšen korziški Dubrovnik. Vsi si ga ogledajo. Resnično je lep na robovih kredastih klifov. Se pa z avtom (zaradi gneče) ne da v mesto – pustite ga na zastonj parkirišču pred mestom (takoj za rondojem) in se peš odpravite kak kilometer do mesta.
Tudi trdnjava Sartene, kraj, ki naj bi bil najbolj korziški (hiše so grajene skoraj kot trdnjave) v smislu brutalnosti ne tako davno nazaj še žive “vendette” (krvno maščevanje med družinami), si je vredno ogledati.
Korzičani so namreč precej trdi, vendar pošteni ljudje. Borijo se za neodvisnost od Francije, kar se kaže na vsakem koraku, predvsem napisi “Corse – nazione”, “Basta” in podobnih, ter po premazanih in prestreljenih krajevnih tablah in prometnih znakih (predvsem francoski del napisa). Nazaj grede smo obiskali tudi predzgodovinsko pomembne postavitve kamnov (menhirje in dolmen) – nekakšen korziški Stonehenge na planoti Cauriji (južno od Sarten). Zanimivo in kot pravijo v Lonly Planet: “spooky”.
Slovenci gremo v hribe
Po 10 dneh izmeničnega ležanja na plažah, obiskovanja mestec in znamenitosti, smo se odpravili še v hribe. Korzika je odlična za hribovce. Polna je visokih gora (najvišja gora je visoka 2710 m!), odlično markiranih, obiskanih, oskrbovanih s kočami, s kampi v slikovitih dolinah. Skratka, raj za planince.
Najprej smo se odpravili na okoli 25 km oddaljen kraj L’Ospedale. Višina okoli 1300 m, mogočen slap (kaka ura hoje do tja), čudoviti razgledi po Korziki vse tja do Sardinije. Vročina ni prehuda, možno je kopanje v gorskih rečicah, ki so tople, slikovite, dostopne in ne prenatrpane. Sploh na Korziki nismo občutili (niti v najvišji sezoni!) prav nobene pretirane gneče – razen v Bonifaciu.
Zadnjih nekaj dni smo preživeli v okolici mesteca Corte – nekje na sredi severne tretjine Korzike. Corte so slikovito mestece med hribi, nekoč za nekaj let (1755-1769) prestolnica samostojne države Korzike. Sedaj je univerzitetno mesto, kjer študenti predstavljajo 30% prebivalstva mesta.
Nastanili smo se v kampu v dolini Restonice (52€/dan). Predstavljajte si zgornjo dolino Soče, samo precej ožjo in z bolj toplo reko, ki omogoča kopanje v kristalno čisti reki, ki se v tolmunčkih primerno umiri in ni nevarna. Od tu smo si privoščili (škoda, da nismo imeli gojzarjev!) samo hribovski podvig do dveh čudovitih jezerc na višini okoli 1700 m. Povzpeli smo se še na sedlo na okoli 2000 m, da smo videli vso razsežnost Korziških gora. Odličen razgled in zelo resni hribi.
Odpravili smo se še proti, za Slovence tako nesrečnemu Ajacciu, vendar samo do Vizzavone, ki je izhodišče za hribe in kraj prelepih gozdov, sotesk, slapov in rečic. Kopanje pod Angleškimi slapovi.
Korzika nas je očarala s svojo lepoto, neokrnjenostjo (na Korziki ni velikih hotelskih kompleksov), prvinskostjo, dramatičnostjo hribov ter gorskih rečic, pokončnih, poštenih, odločnih ljudi in (za mene na zadnjem mestu) prelepimi peščenimi plažami. Korzike sedaj sploh ne moremo pozabiti in prepričani smo, da se vrnemo.
