Gregor Golobič ima Boruta Pahorja rad

0
26

Kolumna Vojka Flegarja na Razlgedi.net, z zanimivi komentarji.

Gregor Golobič najbrž še nikoli ni imel tako rad Boruta Pahorja, ta pa toplih besed razumevanja in podpore svojega koalicijskega partnerja nemara še nikoli ni tako zelo potreboval. V dneh, ko se na Pahorja javno ne sklicuje niti več njegov strankarski podpredsednik Patrick Vlačič, vodja poslanskega kluba socialdemokratov in velenjski župan Bojan Kontič pa razlaga, da potrebujemo ‘resno vlado’ (ki je ne gre, prosto po MFSD, zamenjevati z zaresno), je še ‘vrnitev’ Milana Kučana v vlogi zunanjepolitičnega elder statesmana videti predvsem notranjepolitični dogodek. Borut Pahor še vedno vsak dan govori in sestankuje z množico ljudi, a tako na čistini kot predsednik vlade še ni bil.

Če ga bo danes oziroma v četrtek (ob proračunskem glasovanju) na cedilu pustil še Karl Erjavec, bi Pahor pravzaprav moral v državni zbor s predlogom glasovanja o zaupnici vladi oziroma sebi kot mandatarju. V nasprotnem primeru bo dokončno postal zgolj ‘lik’ na čelu vlade, ki ga nihče ne bo jemal resno, predvsem ne v lastni stranki, ki ga je to jesen že tako prevečkrat povozila (logistični holding, zdravstvena reforma, dokapitalizacija oziroma strategija NLB, reorganizacija elektrogospodarstva …) in ki ga je očitno pripravljena ‘demokratično centralizirati’ z vsemi sredstvi. Razmerje med SD in njenim predsednikom je postalo poglavitno politično ‘varnostno tveganje’ te koalicije. In države.

Drugače rečeno, Pahor mora na glasovanje o zaupnici ne le, če hoče dobro sebi, temveč predvsem, če hoče dobro državi. Pri čemer je ‘dobro’ treba razumeti pogojno, saj obstaja precejšnja možnost, da Pahor zaupnico dobi. Kar pravzaprav ne bo dobro za državo in tudi za Pahorja osebno ne, a vendar mu bo vsaj začasno povrnilo vsaj del izgubljene/zapravljene legitimnosti v koaliciji in javnosti ter okrepilo položaj v stranki; na podoben način je nekatere nemškim socialdemokratom zelo neljube ukrepe pred leti uveljavil kancler Gerhard Schröder). Naravnost idealno za Pahorja pa bi bilo, če bi za zaupnico dobil tudi kakšen opozicijski glas, oddan iz bojazni, da koalicijskih ne bo dovolj in da se znajo zato karte preveč nepredvidljivo premešati.

Zgolj pogojno ‘dobra’ pa bi bila za Pahorja osebno in državo tudi nezaupnica vladi. Prvega ne bi utemeljeval, drugo pa je bolj ali manj očitno. Na obzorju ni človeka, ki bi ga lahko katera koli od vladnih strank potegnila s svoje – ali kakšne ‘mednarodne’ – klopi in od katerega bi lahko pričakovali, da bo kot vodja te koalicije zablestel kot Josip Iličić slovenske politike. Zgolj iz samoohranitvenega nagona oziroma želje po dokončanju mandata bi se vladne stranke (nekaterim javnomnenjske raziskave napovedujejo slovo od parlamenta po naslednjih volitvah) po načelu najmanjšega skupnega imenovalca lahko dogovorile za novega mandatarja.

Oba ‘manj dobra’ možna izida glasovanja o zaupnici imata, če povzamem, vsaj to dobro lastnost, da bi morebiti odprla nekaj političnega manevrskega prostora. V primeru dobljene zaupnice tja do kadrovske reorganizacije vlade (vključno z zmanjšanjem števila ministrstev), v drugem primeru vse do predčasnih volitev. (Po katerih bi začeli s štirimi leti enakega, a bi bili državljanom prihranjeni vsaj dve leti istega.) Morebitni argument, da bi eno in drugo pomenilo mesec, dva ali tri ukvarjanja vlade same s seboj, ne šteje – ta vlada se tako in tako pretežno ukvarja samo še s tem, čeprav pod pretvezo te ali one reforme ali strategije.

Vir: Razgledi.net

Prijava

Za komentiranje se prijavite