Svetovni dan materinščine (21. februar) mora pri Slovencih dobiti večji, če že ne Prešernovemu prazniku enakovredni pomen. Argumenti zagovornikov angleškega jezika v slovenskih šolah so prava kopija izjav nekdanjih slovenskih nemškutarjev. Prešeren je bil sposoben pisati tudi v nemškem jeziku, toda velik je, zaradi svojega dela v slovenskem jeziku!
Nedavno smo praznovali slovenski kulturni praznik. Po starem izrazoslovju bi lahko rekli, da smo skoraj še v njegovi osmini. Pustimo ob strani Prešernovo nagrado, izmislil si jo je menda “okupatorjev” ljubljanski župan Jurij Adlešič za ljubljanske kulturnike, in nagrajence in se vprašajmo po vsebini praznika. Kot resnično slovensko kulturo lahko označimo najprej tisto, ki sloni na slovenskem jeziku. To je predvsem slovenska govorjena beseda, to je slovenska pisana beseda, to je slovensko petje, to je vsa tista kultura, ki se oplaja na slovenstvu. Naša kultura je kulturno ustvarjanje Slovencev ne glede na to, kje živijo in čisto nazadnje je to vsa kultura, ki je nastala na našem ozemlju in smo Slovenci njeni dediči. Ni pa seveda kultura vse, kar nam nekdo v imenu nje ponuja. Pobalinstvo in provokacije so lahko duhovite, tudi zabavne, niso pa kultura, razen, če je tudi nekultura kultura. Vprašanje slovenskih kulturnih nagrajencev ni toliko boljša ali slabša kultura, ampak, ali je tisto, kar nagrajujejo sploh kultura. Tudi na kulturnem področju je treba reči bobu bob, ne pa čakati, da čas naredi svoje. Tovrstno razpravljanje bi bilo silno zanimivo nadaljevati, vendar ga moramo skleniti z ugotovitvijo, da se na slovenski kulturni praznik vse bolj zanemarja kultura na podlagi slovenskega jezika, torej tistega, kar v bistvu slovensko kulturo sploh določa. Zato mora dobiti pri Slovencih Svetovni dan materinščine ali mednarodni dan maternega jezika (21. februar) večji, če že ne Prešernovemu prazniku enakovredni pomen.
Bistvo slovenske zgodovine je ohranjanje zvestobe slovenskemu jeziku. Naše narodnostne meje ne določa zgodovina, ampak raba naše materinščine. Te nismo mogli braniti z državo, vojsko, fizično silo, ker jih kot narod nismo imeli, ampak zgolj z zvestobo slovenščini. Naša navezanost nanjo je bila tako močna in enkratna, da je vse to nadomestila. V zgodovini nam je najbolj škodovala redka naseljenost našega ozemlja, njegovo naseljevanja s tujci iz sosedstva v obmejnem prostoru, ki so nad nas hitro raztegnili plašč sosednje večinske neslovenske kulture. Bil je to bolj naraven kot pa nek načrten zgodovinski proces. Ko se je raba slovenščine toliko zmanjšala, da je bil vtis, da ni več v rabi, se je naša narodnostna meja skrčila.
Slovenski jezik smo Slovenci sami ohranili. Zanj nismo nikomur nič dolžni. Države, pa naj bo to Avstro-Ogrska oziroma njene predhodnice, obe Jugoslaviji, zaradi naše slovenščine niso bile srečne, želele in trudile so se, da bi se ji odpovedali, toda naši predniki na to uho niso slišali. Zato slovenska osamosvojitev, nastanek samostojne mednarodno priznane neodvisne Republike Slovenije ni samo pridobitev slovenske države. Njeno bistvo ni mednarodno priznanje naše slovenske narodne skupnosti, ampak pomeni oziroma naj bi predvsem pomenila konec večstoletnega obdobja boja za ohranitev našega jezika. Seveda vidimo, da so bila takšna pričakovanja, kot številna druga, utvara. Slovenski jezik je sedaj uraden, mednarodno priznan, eden evropskih uradnih jezikov, toda zaradi tega ni bistveno manj ogrožen, kot je bil nekoč. Razlika je samo v tem, kdo ga ogroža. Včasih so bili to predvsem tujci, sedaj pa smo to predvsem slovenski državljani. Zavestno je rabljena oblika slovenski državljani, ne Slovenci, pod katere razumemo zgolj in samo samozavestne Slovence, tiste, ki jim slovenstvo ni breme, ki jim to ni podoba in vsebina majhnosti, ki jim je slovenstvo čast in ponos, zadovoljstvo individualnosti, oblika in vsebina enakopravnosti z drugimi evropskimi narodi. Slovenska osamosvojitev se je zgodila zadnji moment. Stoletja so naši najvidnejši kulturniki iskali svoje vzore predvsem v tistem kulturnem krogu, ki smo mu stoletja pripadali, to je v srednji Evropi in na evropskem zahodu. Zadnje desetletje pa so se nekateri mlajši kulturniki, med njimi je tudi letošnji Prešernov nagrajenec, vse bolj ozirali v Beograd in v njem videli novo kulturno identiteto in slovensko kulturno prihodnost. Prav zato nismo bili Slovenci v svojem narodnem bistvu nikoli toliko ogroženi, kot smo bili v zadnjih letih Jugoslavije, ko so nas spodjedali navznoter in navzven. Saj to bi lahko očitali tudi nekdanji Avstriji, toda ta ni bila totalitarna, nemščina ni bila slovanski jezik, pa tudi kulturne razmere so se povsem spremenile.
Bolj kot človeška jezikovna nemarnost so nevarni množični mediji, ki nam danes vsiljujejo angleščino. Posebno izstopajo, na RTV SLO tudi pri ideološkem čistunstvu, športni novinarji, ki so glede jezikovne prakse pravi diktarorji. »Futsal« je samo zadnji primer, kaj pa poimenovanje prve angleške, španske in drugih nogometnih lig…, za katere skoraj ni več v rabi slovenskih izrazov.
Ljudje bolj ali manj verjamemo v čudeže. Za mene je največji čudež obstoj slovenskega naroda in jezika. Poldrugo tisočletje živimo na enem najbolj prepišnem delu Evrope, preko Slovenije vodi najbližja in najbolj logična pot iz Srednje Evrope v Malo Azijo, področje plodnega polmeseca, zibelko evropske in svetovne kulture. Preko Slovenije gre pot iz Apeninskega polotoka na evropski vzhod, v Panonsko nižino, ki je velik del Evrope stoletja zalagala z žiti, ki so bila vse do prihoda krompirja glavno živilo, in živino. In v tem viharnem prostoru trgovine in politike smo mi stali in obstali. In to brez lastne države, brez višjih socialnih razredov, brez zgodovinskih vzgledov in sanj, ki bi nas hranili, nam dvigovali optimizem, lažne upe, če hočete, v krutem boju z realnostjo. Koliko večjih in pomembnejših narodov je bilo. Tudi v našem neposrednem sosedstvu. Imeli so svoje vojske, svoje pravo, svoje vladarje, svoje države, svojo krono, o njih na veliko govori zgodovina, ogrožali so nas, danes pa jih ni. Če to ni čudež, potem pa res čudežev ni!
Slovenski jezik je med slovanskimi najbolj zasidran na zahod, med višjo zahodno kulturo, slovenski jezik je med najmanjšimi slovanskimi in evropskimi jeziki, toda ima vse tiste strukture, ki jih imajo veliki svetovni jeziki. Še huje, je starejši kot mnogi od njih.
Slovenski jezik dokazano, z Brižinskimi spomeniki, živi že vse od okoli 950. leta, gotovo pa je dobrih sto let starejši. Slovenci se mu med dolgoletno in dolgotrajno selitvijo niso bili pripravljeni odpovedati. Naučiti so se ga morali tako staroselci, na katere so naši predniki naleteli, kot tudi krščanski misijonarji. Ti so, kot kažejo Brižinski spomeniki, ne le prvi pisali v našem jeziku, ampak so stoletja z njegovo javno rabo v cerkvah skrbeli za njegovo stalno oziroma trajno kultiviranje kot tudi poenotenje. Ob slavnostnih prilikah v cerkvah, ob razlagi božje besede, ni bilo mogoče uporabljati nekih nekultiviranih oblik in dialektalnih posebnosti. Njihovo delo je prevzel in dvignil na knjižni nivo tudi Primož Trubar in njegov krog, ki nas je z prevodom Svetega pisma dvignil v krog evropskih narodov. Imamo številne dokaze, kako so se ga oprijemali, oziroma ga rabili tudi plemiči. Ne le ob ustoličevanju koroških knezov in vojvod, ki je do leta 1414 trajalo v slovenskem jeziku, ampak tudi v vsakodnevnem jeziku. In to celo pripadniki najvišjih družin kot so bili Spanheimi ali Babenberžani. Zato ga tudi država ni mogla ignorirati. Že za cesarja Maksimiljana, ki je vladal od konca 15. in v začetku 16. stoletja in je naročil izdelavo latinsko-slovenskega slovarja, je v njegovem krogu užival naš jezik precejšen ugled (primer Jurija Slatkonja, njegov slovensko govoreči grb). Vse pogosto se je k njemu zatekala, zlasti v poduku kmetov cesarica Marija Terezija in nato še drugi cesarji. Za časa Napoleonskih vojn so v slovenski jezik prevedli določila mednarodne pogodbe. Če vse skupaj povzamemo, je jasno, zakaj smo ga leta 1848 zahtevali v šole in urade. Zahteva po Združeni Sloveniji (ne veliki) je neločljivo povezana z uvajanjem slovenskega jezika v uradno življenje. Takrat so tudi z grozo ugotovili, da za določeno rabo slovenski jezik še ni dovolj usposobljen. zato so ga v naslednjih desetletjih razvili tudi na drugih področjih: pravnem, tehničnem, medicinskem, teološkem področju. Ob koncu 19. stoletja je bil slovenski jezik že sposoben za uporabo na univerzi. To smo si postavili v stari Jugoslaviji. Danes imamo v Sloveniji že več univerz. Mnogi mislijo, da jih je preveč. Bog jim odpusti neumnost. Univerz mora biti več, če hočejo tekmovati in biti vsak dan boljše. Mariborska slovenistika je že boljša od ljubljanske. Nazadnje in končno je slovenski jezik prodrl tudi v armado in mednarodno politiko.
Lahko rečemo končno zmaga? Ne, bolj je zmagovit, bolj je razširjen, bolj je ogrožen. Danes ga najbolj ogroža naglo se razvijajoča tehnika in številni neuspešni znanstveniki, ki svojo življenjsko neuspešnost v domačem prostoru(!) pripisujejo slovenskemu jeziku. Spominjam se številnih študentov, ki so prišli v Ljubljano študirati arheologijo k prof. Gabrovcu in se zato naučili slovensko. Argumenti zagovornikov angleškega jezika v slovenskih šolah so prava kopija izjav nekdanjih slovenskih nemškutarjev. Prešeren je bil sposoben pisati tudi v nemškem jeziku, toda velik je, zaradi svojega dela v slovenskem jeziku!
