Gradiščansko ostaja rdeča oaza

Gradiščansko je po številu prebivalcev najmanjša in najvzhodnejša avstrijska zvezna dežela. Hkrati je edina, ki je v sklop Avstrije prišla iz nekdanje ogrske polovice rajnke Avstro-Ogrske, kar se še danes pozna predvsem v njeni kulinariki, pa tudi v navzočnosti sicer usihajoče madžarske manjšine. Slednjič je Gradiščansko verjetno najmanj znana slovenska soseda, saj večina Slovencev ne ve, da razen na Koroško in Štajersko naša država meji še nanjo.

Socialdemokratski fevd

Glede na donedavna nadpovprečno agrarno strukturo deželnega prebivalstva bi bilo nekako logično, da bi gradiščansko politično sceno obvladovala konservativna Avstrijska ljudska stranka. Vendar je zanjo dežela v pusti domala od šestdesetih let prejšnjega stoletja zakleta. Odkar je oblast prevzel po obnašanju nič kaj socialdemokratski socialist z madžarskimi koreninami Theodor Kery, je avstrijski “rdeči” namreč nikakor ne dajo iz rok. To se ni spremenilo niti na današnjih deželnozborskih volitvah, na katerih so znova pometli s konkurenco.

Gradiščanski haider

Deželni glavar Hans Niessl se je moral za zmago sicer precej potruditi. Pri tem se ni ustrašil niti populistične retorike, ki bi jo bolj pričakovali na drugi strani političnega spektra – a saj vemo, kako je s temi rečmi. Prav sta mu prišli predvsem dve temi. Ena je bila napovedana gradnja azilnega centra v gradiščanski občini Eberau, za katero se je zavzemala “črna” zvezna notranja ministrica Maria Fekter in s tem svojim gradiščanskim strankarskim kolegom skoraj skopala grob. Niessl pa seveda lop po azilnem centru, ministrici in, no ja, kakšna je padla tudi po nevarnih, neprilagojenih azilantih. Čisto v slogu rajnkega Haiderja. Drugič si je vrli socialdemokrat nabiral točke z zagotavljanjem, da bo ob sorazmerno dolgi meji, ki Gradiščansko loči od avstrijskih sosed, še naprej patruljirala avstrijska vojska in da se klenim prebivalcem tudi vnaprej ne bo bati česa hudega. Kar je ob vseh šengnih sorazmerno nenavadna in v prvi vrsti draga pogruntavščina. A če pride iz ust za enakost vnetega socialdemokrata, ima kajpak vse drugačno težo, kot če jo izreče kak nemarni “desni populist”.

Original in kopija

Vsekakor je bilo to dovolj za prepričljivo prednost pred konservativci. Ostaja pa vtis, da volivci Niesslu niso povsem verjeli. Izgubil je namreč 3,6 odstotne točke in pristal pri 48,6 odstotka glasov (kar je resda še vedno precej nad 34,2 odstotka Avstrijske ljudske stranke), s čimer je ob absolutni večini glasov morda splavala po vodi še absolutna večina sedežev v deželnem zboru v Železnem. Če bo ostalo pri dosedanjih izidih, jih bodo socialdemokrati namreč dobili 18 (od 36), konservativci pa 13. Nagradno vprašanje je, kam so Niesslovi glasovi odplavali. I kam, k tistim, za katere so volivci prepričani, da bodo za varnost in nadležne azilante poskrbeli bolje od socialdemokratov. To so kajpak svobodnjaki, ki so s slabih šestih poskočili na dobrih devet odstotkov glasov in bodo po vsej verjetnosti zasedli štiri mandate. Če k njihovemu izplenu prištejemo še izplen njihovega nekdanjega tovariša Wolfganga Rauterja in njegove liste (štirje odstotki in en sedež), se je nekdanja Haiderjeva stranka približala svojim najboljšim časom v deželi, kjer sicer ni nikdar res blestela. Povsem praznih rok so v boju za domovinsko varnost – vsaj po dosedanjih izidih – razumljivo ostali pacifistični zeleni.

Oaza za manjšine

Pod črto je potrebno povedati, da je Gradiščansko ob Koroški tista avstrijska dežela, v kateri živijo avtohtone manjšine. Če ima Koroška samo eno, jih ima vzhodna dežela kar štiri: Hrvate, Madžare, Rome in Sinte. Klima je pa povsem drugačna kot na avstrijskem jugu. Resda vse do 21. stoletja ni bilo dvojezičnih krajevnih napisov in jih je še zdaj samo za vzorec, ampak manjšinci se niti približno ne soočajo s takšnimi težavami kot naši koroški rojaki. Omenili smo že, da je bil legendarni deželni glavar Kery Madžar, kar je tudi sedanji gradiščanski škof. In gradiščanskih Hrvatov se tare v vseh gradiščanskih strankah. Trenutno imajo kljub svoji številčni majhnosti kar dva ministra v avstrijski zvezni vladi (!), kmetijskega Berlakovicha in obrambnega Darabosa. Ne tako daleč nazaj so s Fredom Sinowtzem dali celo avstrijskega kanclerja. Koroških Slovencev v svojih vrstah se po drugi strani vse koroške stranke z izjemo zelenih tako rekoč sramujejo …