Na tiskovni konferenci 9. maja letos so predstavniki Zavoda za gozdove povedali, da je rok za spravilo poškodovanih iglavcev iz gozda 15. maj. Rok je postavljen zaradi nevarnosti namnožitve podlubnikov. Ti se lahko z drevja, ki ga je podrl žled, v toplem vremenu hitro razmnožijo na stoječe, tudi zdravo drevje. Povzročijo lahko dodatno škodo, ki bi lahko tako velika, kot jo je povzročil že žled. Rok 15. maj bo zapisan na odločbah za spravilo poškodovanih iglavcev. Vendar bodo lastniki po določbi Zakona o ukrepih za odpravo posledic žleda (Uradni list RS, št. 17/14) lahko zaprosili za podaljšanje roka.
Lastništvo – pomemben vidik gozda in gozdarstva
Ob izjemni škodi v gozdovih zaradi žleda in potrebnih ukrepih lahko razmišljamo o različnih vidikih gozda in gozdarstva. Med njimi je gotovo zelo važen vidik lastništvo gozdov, oziroma lastniki. To potrjujeta že dva bistvena podatka: 80 odstotkov slovenskih gozdov je v lasti zasebnih lastnikov in število zasebnih lastnikov gozdov je v Sloveniji ocenjeno na 400 tisoč, skupaj s solastniki. To je petina vseh državljanov Slovenije. Nimamo veliko zasebnih lastnikov z veliko gozdno posestjo, saj je povprečna gozdna posest v Sloveniji le 2,7 hektara. Med zasebnimi lastniki je nedvomno po velikosti gozdne posesti največji Katoliška Cerkev, ki ima v lasti (po oceni) skupno okrog 30 tisoč hektarov gozdov. To so gozdovi v lasti škofij in nadškofij, župnij in samostanov. Vse skupaj je to kakšnih 2,5 odstotkov vseh slovenskih gozdov. V celotni množici lastnikov je veliko podmnožic, če se izrazim matematično, torej posameznikov z različnimi skupnimi atributi. Velike razlike so v znanju, sposobnostih in opremljenosti za gospodarjenje z gozdovi, velike razlike so tudi v odgovornosti do lastne gozdne posesti.
Dve zakonski določitvi – dva izziva
Pravice in dolžnosti lastnikov gozdov so določene v Zakonu o gozdovih (Ur. list RS, štev. 30/ 1993 s sprem.). Najpomembnejša pravica, ki jo lahko razumemo tudi kot dolžnost, je gospodarjenje z gozdovi. Ne sečnje, ne gojenja in varstva v zasebnih gozdovih ni mogoče izvajati brez lastnikov gozdov. V Zakonu o gozdovih pa sta tudi člena, ki sta bila že večkrat predmet razprave in bosta gotovo tudi pri spremembah zakona, ki se obetajo. Člen štev. 17. določa postopek izbire drevja za posek, člen štev. 5 pa določa, da mora lastnik gozda dovoliti prost dostop za gibanje v gozdovih in za nabiranje gozdnih zelišč in plodov. Ob vsakem od teh dveh členov je treba v javni razpravi tudi temeljito razmišljati.
Sečnja drevja v gozdovih je v različnih državah različno urejena, oziroma določena z zakoni. V Sloveniji pri sečnji drevja v gozdu lastnik nima popolnoma prostih rok, ampak lahko seka le na podlagi izdane odločbe, ta pa se mu izda po predhodni izbiri drevja za posek, pri kateri morata sodelovati pristojni gozdar javne gozdarske službe in lastnik oziroma predstavnik lastnikov, če jih je več (solastništvo). Drugače je pri sanitarnih sečnjah, kjer v nujnih primerih lastnik lahko sam takoj opravi potrebno sečnjo in o tem le obvesti pristojnega gozdarja. Večkrat je bilo že slišati, da je določilo o sečnji drevja v našem zakonu preveč rigorozno. Ko razmišljamo o tem, je dobro pomisliti tudi na dobre strani izbire in označitve drevja za posek. Med dobre strani sodi gotovi evidenca poseka in kontrola v primeru kraje dreves iz gozda, ki se kar pogosto dogaja.
Izbira drevja za posek kot komunikacijski proces
V nadaljevanju tega članka bom razmišljal o komunikacijskem procesu med pristojnim gozdarjem in lastnikom gozda pri izbiri drevja za posek. V tem smislu je delovanje gozdarja predvsem svetovanje lastniku gozda. Pri tem je zaželen predvsem sporazumevalni, torej dvosmerni komunikacijski proces. To je zahtevna oblika komuniciranja pri kateri ne gre samo za sporočanje in preverjanje pravilnega razumevanja temveč tudi za usklajevanje različnih potreb ene in druge osebe. V ta proces vstopata gozdar in lastnik gozda z različnimi pristojnostmi oziroma pravicami in dolžnostmi, ki jima jih dajejo predpisi. Gozdar vstopa v ta proces tudi z usmeritvami gozdnogospodarskih in gozdno gojitvenih načrtov, ki imajo značaj zakonitih dokumentov. Prav bi bilo, da ti načrti ne bi bili samo vplivni dejavnik gozdarja ampak tudi lastnika gozda, ker praviloma lahko pri njihovi izdelavi sodeluje in na njih vpliva. Domnevamo lahko in praksa potrjuje, da lastnik gozda vstopa v ta proces s svojimi željami, s svojim poznavanjem ali nepoznavanjem dolgoročnih potreb za razvoj svojega gozda in s svojimi lastnimi materialnimi zmožnostmi in potrebami. Gozdar mora biti v tem komunikacijskem procesu kompetenten za pomoč lastniku gozda, da bo njegovo gospodarjenje koristilo dolgoročnemu razvoju gozda in v okviru tega tudi kratkoročnim materialnim potrebam lastnika. Zato mora biti gozdar dobro seznanjen s podatki o potrebah gozda za njegov dolgoročen pozitiven razvoj. Te podatke mora gozdar zbrati in pripraviti v pripravi na individualno svetovanje lastniku gozda in jih znati jasno in razumljivo predstaviti, prav tako tudi potrebne ukrepe v gozdu in ustrezne predpise. Znati pa mora tudi pozorno poslušati lastnika in ga spodbujati z vprašanji k izražanju njegovih potreb, znanja in mnenj. Podobno velja za lastnika gozda pri poslušanju gozdarjevih informacij in nasvetov. Za oba, torej gozdarja in lastnika gozda, je pomembno da sta v komunikaciji pri svetovanju kot osebi enakovredna, da torej nobeden od njiju ne izraža kakšne vzvišenosti nad drugim. Pomembni so besedni in nebesedni dejavniki izražanja. Oboji so v veliki meri zajeti v bontonu, to je v pravilih lepega obnašanja v vsakdanjem življenju. Pri besednih dejavnikih se je treba izogibati besed, ki motijo komunikacijo in lahko vodijo v medosebni razdor. To so besede, ki izražajo vzvišenost ali gospodovalnost nad drugim (na primer: tega ti ne dovolim ali: tega ti tako ne znaš), in besed, ki izražajo očitke (na primer: ti si kriv) in besed, ki so neposredno žaljive (na primer: ti si nesposoben). Komunikacijo lahko zelo ovirajo tudi nebesedni dejavniki na primer povišan ton pri govorjenju, ki izraža gospodovalnost ali napadalnost, žugajoče kretnje, ki izražajo grožnjo. Vse navedeno seveda velja za komunikacijo tudi na drugih področjih. Kljub temu, da morda vse to že vemo, so ovire v komunikaciji pogost vzrok za neuspeh pri delu na raznih področjih.
16 let dobrih zgledov
Na tem mestu ni mogoče opisati vseh podrobnosti, ki pomembno vplivajo na medosebno komunikacijo pri svetovanju, nedvomno pa je, da je dobra komunikacija med lastnikom gozda in gozdarjem nujno potrebna za dosego optimalnega gospodarjenja z gozdom, ki bo v korist dolgoročnemu vsestranskemu razvoju gozda, zadovoljevanju potreb lastnika gozda in zadovoljujočemu izpolnjevanju poklicnih nalog gozdarja ter poslanstva Zavoda za gozdove Slovenije. O tem pričajo tudi zapisi o lastnikih gozdov, ki so v preteklih letih prejeli priznanje za skrbno gospodarjenje z gozdom, ki ga vsako leto podeljuje Zavod za gozdove Slovenije. V teh zapisih lahko pogosto vidimo dobro komuniciranje med gozdarjem in lastnikom gozda, ki koristi lastniku, njegovemu gozdu in gozdarju posredno pa tudi Zavodu za gozdove in celotni družbi. Na osrednjo prireditev letošnjega Tedna gozdov, ki bo v soboto 24. maja v Šentrupertu, bodo povabljeni vsi prejemniki priznanj za najbolj skrbne lastnike gozdov v letih od 1999 do vključno 2014. V teh letih je ta priznanja prejelo skupno 224 lastnikov gozdov. Malo v primerjavi z vsemi sto tisočimi lastniki v Sloveniji, bo morda kdo rekel. Res, toda veliko po zgledu, oziroma tako imenovani dobri praksi, kar tako zelo potrebujemo tako v gozdarstvu, kot tudi na vseh drugih področjih.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
