Na Sveti sedež še vedno gledamo skozi očala hladne vojne

Sveti sedež eden najbolj vplivnih dejavnikov pri urejanju mednarodnih odnosov.
Sveti sedež eden najbolj vplivnih dejavnikov pri urejanju mednarodnih odnosov.

Na Sveti sedež, ki je eden najbolj vplivnih dejavnikov pri urejanju mednarodnih odnosovše vedno gledamo skozi očala hladne vojne in blokovske delitve.  Do njega imamo dvoličen in verolomen odnos.

Dogajanje v zvezi z drugim tirom, ki je vrhunec doseglo z otroško igračo, maketo železnice, ki si jo je zdaj že bivši predsednik vlade za vrtoglavo ceno privoščil na račun davkoplačevalcev, dela našo deželo za več kot čudno. Zato je pravzaprav čudež, da je čudak, ki se je šel predsednika vlade, vendarle odstopil. Oziroma so ga odstopili njegovi delodajalci, ki so že poiskali drugega izvajalca pod Kamniškimi planinami. Dežela, ki je ob osamosvojitvi obetala, da bo (lahko) postala čudežna, je postala čudna, ker je na stari režim zgolj nadela masko demokracije.

Tokrat se bom ustavil ob anomaliji, na katero je opozoril kardinal Rode ob koncu obiska naših škofov v Rimu, kjer so se v dvournem srečanju o marsičem, kar pesti našo družbo, pogovarjali s papežem Frančiškom. To se našim dominantnim medijem ni zdel omembe vreden dogodek, kot da je šlo za vsakdanje srečanje možakarjev v gostilni. Ko se do udeležbe pri splošni avdienci s papežem dokoplje kak naš politik, pa to po dolgem in počez predstavljajo kot pomemben dogodek. No, nekaj njihovih sarkazmov in strupenih puščic je bil vendarle deležen kardinal Rode. Predvsem jih je zmotila je njegova želja, kako je že čas, »da se v Sloveniji položaj Cerkve normalizira in da prenehajo anomalije, ki delajo iz naše dežele čudno izjemo. Drugi narodi, ki so se rešili komunizma, so te probleme že zdavnaj rešili. Jih mi nismo sposobni? Morali bi imeti malo več poguma in samozavesti in stvari bi se premaknile.«

Si predstavljate škofa, da bi bil med ljubljanskimi svetniki

Ker so pred vrati volitve, naj začnem z anomalijo v zvezi z njimi. Pred vsakimi se namreč povečajo napadi na Cerkev in scenarij je vedno enak. Bo tudi tokrat tako? Cerkev namreč vsakokrat prikazujejo kot tisto, ki ima odločilni vpliv na volivce. Vendar edino, kar škofje naredijo pred volitvami, je to, da vernike pozovejo, naj to svojo pravico opravijo z vso odgovornostjo in po vesti. Zgodilo se je že, mislim da dvakrat v samostojni državi, da je bil župnik v župnijskem listu bolj konkreten in je ljudi spodbudil, naj ne volijo tistih, ki so proti veri in temeljnim moralnim vrednotam. Nastal je vik in krik v medijih, ki izdatno podpirajo kontinuiteto in demonizirajo demokratično stran, da se Cerkev vmešava v politiko. Z odmika in na osnovi volilnih izvidov je jasno, da temu ni tako. Zato je takšno početje mogoče racionalno razumeti le kot manipulacijo in zastraševanje, da bi volivce odvrnili od nekaterih demokratičnih strank, ki ogrožajo kontinuiteto oblast. Cilj opravičuje laž in sovražni govor! Ne nazadnje govori o neobjektivnosti teh medijev dejstvo, da še ni bilo zaslediti nobenega pomisleka ob dejstvu, da je generalni sekretar in drugi človek Islamske skupnosti Nevzet Porić aktivni politik, svetnik na Jankovićevi listi. To je nekaj takšnega, kot če bi škof, podpredsednik škofovske konference, bil med svetniki. Si predstavljate pohujšanje v dolini šentkučanski!?

Dvoličen in verolomen odnos do Svetega sedeža

Svojevrstna anomalija, zaradi katere smo čudna dežela v mednarodni skupnosti, je dvoličen in verolomen odnos do Svetega sedeža, ki se vleče od neodvisnosti naprej. Konec leta 1991 in v začetku 1992 so se vnele hude polemike, ali naj Slovenija vzpostavi ali ne diplomatske odnose s Svetim sedežem. Temu niso nasprotovali le na levi, ampak v prvi vrsti tisti, ki so se trkali po prsih, da so brez predsodkov in da delajo za dobro mlade države. To, da nas je Sveti sedež priznal med prvimi 13. januarja 1992, in za seboj potegnil Nemčijo in druge, ni pri njih štelo nič. Takrat sem v časnik Slovenec napisal uvodnik o pomenu Svetega sedeža v svetu in koristi, ki jih bomo imeli od diplomatskih stikov z njim. Podpisal sem se s psevdonimom, ker so se nekateri »svobodomiselni demokrati« v medijih zgražali, da v Slovenca pišejo tudi duhovniki. Nazadnje je le prevladala zdrava pamet in naša država je vzpostavila diplomatske odnose s Svetim sedežem 8. februarja 1992.

Kardinal Rode je spomnil, na Temeljni sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim Sedežem (2001), ki opredeljuje razmerje med Cerkvijo in državo. »Rečeno je, da sta ena in druga na svojem področju in v svoji ureditvi neodvisni in samostojni. Obe se zavezujeta k sodelovanju, ko gre za skupno dobro (1. člen). Ta sporazum je Državni zbor ratificiral 28. januarja 2004 in je mednarodno veljavni dokument, ki veže obe strani. Kako to, da se po skoraj 15 letih v naši deželi še vedno pojavljajo mnenja, ki ustavno ločitev države in verskih skupnosti razumejo kot izločitev Cerkve iz javnosti in pošiljajo vernike v zasebno sfero?« Naša država nekaterih »odprtih vprašanj glede pastoralnega dela v vojski, policiji, zaporih in bolnišnicah« ni uresničila. Po kardinalovem tu »tudi Cerkev ni naredila svojega. Država nas ne bo silila k reševanju teh vprašanj, če mi ne bomo naredili prvih korakov.«

Sveti sedež eden najbolj vplivnih dejavnikov pri urejanju mednarodnih odnosov

Do onemoglosti se spotikamo nad Hrvati, ki zavračajo arbitražno razsodbo in tožimo, kako ne spoštujejo mednarodnega prava. Istočasno pa to sami počnemo v zavezah, ki smo jih dali drugim. Kdo nas bo jemal resno?! Čudaki izpademo, saj navsezadnje ni Sveti sedež zadnji kmet na svetovni šahovnici.

V bistvu je eden od najvplivnejših dejavnikov pri urejanju mednarodnih odnosov in reševanju problemov, ki pestijo sodobno človeštvo v celoti. Če pogledamo v bližnjo preteklost vidimo, ogromen prispevek Janeza XXIII., ki je na vrhuncu hladne vojne objavil okrožnico Mir na zemlji; pri razreševanje kubanske krize, ki je grozila z jedrskim spopadom med Sovjetsko zvezo in ZDA, je odigral pomembno posredniško vlogo. Njegov naslednik Pavel VI. je odločno zagovarjal reševanje sporov v okviru OZN in to svetovno organizacijo podprl tudi z njene govornice. S svojo »vzhodno politiko« je delal vrata v železno zaveso in pripravljal pot Helsinški listini o varnosti in sodelovanju (1975) med svobodnim in komunističnim blokom. V njej so se komunistične države zavezale k spoštovanju človekovih pravic. Težko si je predstavljati, da bi lahko brez tega mirovnega delovanja koncilskih papežev, zasedel Petrov sedež Poljak Wojtila. Za razliko od Stalina – ta je prošnjo, naj manj preganja katoličane zavrnil: »Papež? Koliko divizij ima?« – so njegovi nasledniki vedeli, da je poleg divizij pomembna tudi moralna moč. Zato so njihove tajne službe pripravile atentat na papeža. Glede papeževe moči se niso motili, saj je bil Janez Pavel II. med tistimi, ki so bistveno prispevali k padcu berlinskega zidu in razkroju komunizma. Benedikt XVI. je prevzel vajeti Cerkve, ko je terorizem v imenu islama že sejal smrt povsod po svetu. Zato je odločno izpodbijal prepričanje, da je nasilje v imenu Boga upravičeno, obenem pa neutrudno prepričeval, da se religija mora opirati na razum. Čeprav so predstavniki muslimanov to najprej zavračali, kot smo videli ob papeževem predavanju v Regensburgu (2006), ker Alah večkrat zapove vojno proti nevernikom, so se nazadnje vendarle premisli. Tako je lahko stekel konstruktiven dialog med predstavniki dveh svetovnih religij.

Frančišek podpira vse, kar vodi k sodelovanju v svetu in manjšanju revščine

Papež Frančišek vodi Cerkev zadnjih pet let; prav zadnji torek, 13. marca, je bila obletnica njegove izvolitve. Tako kakor njegovi predhodniki se tudi on odziva na probleme, ki pestijo človeštvo in se je nanje treba odzvati. Zaporedne muhaste zime so dokaz več za podnebne spremembe in Frančišek je ekološkim vprašanjem posvetil okrožnico, v kateri nakazuje tudi možne rešitve. Okrožnica je bila objavljena malo pred Podnebnim vrhom v Parizu, na katerem so se svetovni voditelji zavezali k preusmeritvi od financiranja industrije fosilnih goriv k spodbujanju čistejših tehnologij. Tako je hotel podpreti in dodatno spodbuditi prizadevanja za ohranjanje planeta. Hud problem, ki se ga človeštvo ne zna prav dobro lotiti, so migracije bodisi zaradi vojn, podnebnih sprememb ali želje po večjem kosu kruha. Posebno pozoren je tudi na dejstvo, da se iz različnih razlogov razkrajajo različne oblike skupnosti od družine do takšnih ali drugačnih skupnosti, v katerih se posameznik počuti doma in osebnostno raste. Ker se človek znajde sam, na čistini, je lahek plen političnih, skrajnih ideoloških ali ekonomskih sistemov. V tem smislu papež razmišlja tudi, da mora Cerkev storiti več, se še bolj približati človeku v njegovem položaju, mu prisluhniti in ga tudi slišati. Poskušati mora nuditi tisto, kar ljudje v konkretni situaciji res potrebujejo, ne pa kar kdo drug misli, da potrebujejo. Skratka, papež ne soli pameti drugim, ampak podpira vse, kar vodi k mirnemu sožitju in sodelovanju v svetu, manjšanju revščine, materialne in duhovne, hkrati pa pometa pred svojim pragom in usmerja Cerkev v služenje zadnjemu človeku in vsemu človeštvu.

Na Sveti sedež še vedno gledamo skozi očala hladne vojne in blokovske delitve

Skozi naš odnos do Svetega sedeža in Cerkve udarja na dan dejstvo, da ju še vedno gledamo skozi očala hladne vojne in blokovske delitve. Dominantni del naše politike in njihovi mediji je še vedno imajo (zavedno ali ne!?) za sovražnika, zunanjega in notranjega. Ko nam ustreza in potrebujemo njegove usluge, se mu oportunistično dobrikamo, sicer pa mu porivamo nož v hrbet. Zelo prav ima kardinal Rode, ko ugotavlja, da so »drugi narodi, ki so se rešili komunizma, te probleme že zdavnaj rešili«. Če jih mi še nismo, to ne pomeni nič drugega, kakor da nas je naša dominantna elita – elita že v komunizmu! – zabetonirala na vzhodni strani železne zavese in nam preprečuje, da bi zares vstopili v demokratični, tj. normalni svet.

Zato delujemo čudno in takšni bomo ostali, dokler tega totalitarnega miselnega in vedenjskega jarma ne vržemo s svojih ramen in se osvobodimo iz primeža starih struktur in ljudi, ki se skrivajo za vedno »novimi obrazi«. Volitve so priložnost, da zapustimo čudno deželo in gremo naproti čudežni. Eno od znamenj, da zapuščamo čudno deželo, totalitarni fosil, bo že to, če bomo lahko kristjani v javnosti povedali, kako mi gledamo na našo sedanjost in prihodnost in kakšno si želimo, ne da bi nas zaradi tega zmerjali in zasmehovali. Ko bomo lahko mirno prosili »za dar vere: zase, za naše družine, za našo deželo, da ne poide gorivo plamenu, ki je skozi stoletja svetil našim prednikom, jim dajal poguma v življenju in osmišljal njihovo smrt.«