Nad Rommlovo odločitvijo, da zapusti Libijo, so bili najbolj razočarani Italijani, kar je kasneje pripeljalo do nesoglasij o tem, kdo bo glavni poveljnik združenih sil osi v Afriki, ki so se konec februarja 1943 reorganizirale v skupno armado Afrika, ki ji je poveljeval Rommel. Za izpolnjevanje ciljev je bil z vzhodne fronte tja prestavljen polkovnik Jürgen von Arnim. Do razprtij je prihajalo tudi znotraj zavezniškega tabora, kjer si niso bili enotni, kaj in kje braniti. V Tuniziji se nahajata dva grebena, eden vzhodni in drugi zahodni. Na novo imenovani vrhovni poveljnik zavezniških sil v Tuniziji, britanski general Anderson, je želel neposreden napad nad Tunis, Eisenhower pa se je odločil, da se bodo zavezniki osredotočili na hribe in prelaze. Njegova odločitev je bila slaba, saj so zavezniki doživeli poraz na vzhodnem grebenu in so se umaknili na zahodnega. Bili so ob 2000 vojakov, od katerih so jih Nemci 1400 zajeli. Po teh izgubah so se zavezniki osredotočili na obrambo zahodnega grebena. Zasedli so strateško pomembne lokacije in se odločili varovati še dve pomembni cesti, ki sta južno od zahodnega grebena in severno od jezera Džerid vodili v Tebesso, ki so jo branili. Anderson je bil prepričan, da bodo Nemci napadli pri prelazu Sibba in nato udarili proti severu in je zato svoje sile koncentriral na tem prelazu.
Ko ego premaga skupna prizadevanja
Rommel je pripravil načrt, po katerem bi Nemci obkolili zaveznike, ki pa se je zaradi različnih razlogov sprevrgel v polomijo. Načrt je predvidel, da bo von Arnim prepustil 21. oklepno divizijo Rommlu po padcu Sidi Bou Zida. Rommel se je prebil še hitreje, kakor je načrtoval, a mu von Arnim ni hotel dati divizije, ker jo je potreboval pri Sbeitli. Edini, ki bi lahko posredoval v sporu, je bil feldmaršal Kesseling, ki pa je bil o vsem slabo obveščen. Rommel se je bil prisiljen usmeriti proti severu in se je odločil prodreti čez prelaz Kasserine. Prvi dan je bil neuspešen, kasneje pa so Američani, ker so bili nevajeni konstantnega bojevanja in ker je padla obilica slabega dežja, svoje položaje predali in se umaknili. Ravno tako so prepustili tudi dve cesti proti Thali in Tebessi. Rommel je hotel doseči Thalo in prodreti do Le Kefa. V tem času so se že začeli stalnejši boji na Marethovi liniji z 8. britansko armado.
Dokončen zlom sil osi
20. februarja, samo tri dni po bitki pri prelazu Kasserine, so Nemci krenili v novo ofenzivo. Na poti proti Thali so naleteli na 26. oklepno brigado in pričel se je srdit boj. Po polurnem spopadu so se Britanci sklenili umakniti. Ko je prispel na obrambno črto še zadnji tank, jih je prišlo še več, Britanci so bili prevarani. Nemci so zasegli en britanski tank in ga postavili na čelo svoje kolone in se tako s »trojanskim konjem« pritihotapili za britanske položaje. Huda bitka je trajala tri ure, potem so se Britanci umaknili proti Thali. Vse je že kazalo na poraz zaveznikov, a so se Nemci izgubili v južni smeri, medtem ko so zavezniki dobili okrepitve. Prispela je britanska 9. divizija, ki je šotorila pri Oranu. Potem ko so jih po začetnih nemških uspehih napotili na dolgo pot in potem ko so dnevno prepotovali 250 km blatnih cest, so 21. februarja prispeli do Thale. Po dolgem času so imeli tudi pomoč ameriškega letalstva, medtem ko so Nemci zopet zlomili sami sebe; goriva za tanke je drastično primanjkovalo, letalstvo zaradi megle ni sodelovalo, obramba na Marethovi liniji je popuščala. V takšni situaciji so se nemške čete prestavile na vzhodni greben. Na drugi strani je bila 8. britanska armada v rahlem snu, dokler se niso zavezniki izkrcali v Tripoliju v Libiji januarja 1943. Montgomery je načrtoval napad na severu frontalno na nemško obrambno črto, medtem pa bi novozelandski korpus zaobšel slana jezera in napadel Nemce z juga. Proti koncu marca, ko se je začela britanska ofenziva, so po enem tednu le prebili Marethovo linijo in si utrli pot proti Tunisu in Bizerti. Bizerto naj bi napadli Američani, 1 in 8. britanska armada pa bi odšli nad Tunis. 19. aprila so začeli zavezniki napredovati. Rommel je že takoj po neuspehu pri Thali (10. marca) zapustil Afriko v največji tajnosti, medtem je poveljstvo prevzel von Arnim. Že 7. maja so zavezniki zavzeli Tunis, do 13. maja je bila Tunizija »očiščena« Nemcev. Zajetih je bilo 250. 000 nemških in italijanskih vojakov. Spopadi na enem najpomembnejših bojišč 2. svetovne vojne so bili tako končani.
