Minulo leto sta bili dve pomembni arhitekturni obletnici. Januarja je minilo 60 let od smrti Jožeta Plečnika, decembra je bila 110. obletnica rojstva njegovega naslednika Edvarda Ravnikarja, arhitekturnega vizionarja, ki se je podpisal pod najbolj prestižne projekte pri nas.
O njegovem bivanju v Novem mestu, kjer se je rodil 4. decembra 1907, ni veliko podatkov. Na Dunaju je pri mojstru Jožetu Plečniku študiral arhitekturo in diplomiral. V letih 1938–1939 se je krajši čas izpopolnjeval pri znamenitem francoskem arhitektu Le Corbusierju, poetu armiranega betona. Takoj po drugi svetovni vojni je postal profesor na gradbeni fakulteti, leta 1979 pa je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Umetnostni zgodovinarji Nace Šumi, Fran Šijanec in Stane Bernik so Ravnikarja ocenili kot osrednjega arhitekta 20. stoletja po mojstru Jožetu Plečniku. Čeprav je bil Edvard Ravnikar Plečnikov učenec, mu je uspelo oblikovati povsem svoj arhitekturni jezik. Razumel je duha časa, v katerem je živel, in velja za najvidnejšega predstavnika slovenske moderne arhitekture. Edvard Ravnikar je umrl 23. avgusta 1993 v Ljubljani.
Ravnikar je bil med prvimi, ki je v slovensko okolje pod vplivom Le Corbusierja v prakso prinesel arhitekturno-urbanistična načela modernizma. S tem je slovensko in takratno jugoslovansko arhitekturno stroko kot karizmatična arhitekturna osebnost bistveno predrugačil zaradi celovitega pristopa k delu arhitekta in urbanista. Bil je zadnji slovenski univerzalni arhitekt in urbanist in si je prizadeval za posodobitev ljubljanske arhitekturne šole. Spodbujal je tudi k razvoju slovenskega industrijskega oblikovanja in grafike. Edvard Ravnikar je bil tudi tisti, ki ga je slovensko arhitekturno snovanje povsem odvrnilo od socialističnega realizma, želel pa je ustvariti stik z zahodnimi sodobnimi smernicami in v Jugoslaviji ustvariti primat ljubljanske arhitekturne šole.
Nobenega dvoma ni, da je arhitekt Edvard Ravnikar pustil za seboj mogočne sledi. Naj omenim samo nekatere pomembne projekte, ki jih je uresničil v svoji dolgoletni uspešni strokovni karieri. To so: Moderna galerija, celovit načrt za izgradnjo Nove Gorice, ureditev Trga republike, grobišče talcev v Begunjah, stolpnici na Trgu republike, Cankarjev dom, blagovnica Maximarket, zgradba Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, hotel Creina v Kranju, kostnica žrtvam 1. svetovne vojne na Žalah, dom na Bokalcah, regulacijski načrt za Ljubljano, študentsko naselje v Rožni dolini, hotel Babilon v Bagdadu itd. Bil je član projektne skupine, ki je zasnovala Novi Beograd, in ustanovitelj revije Arhitekt ter Društva arhitektov Slovenije. Za svoje delo je prejel Prešernovo in Plečnikovo nagrado, nagrado Avnoja in Herderjevo nagrado.
Edvard Ravnikar je bil torej na področju arhitekture in urbanizma prvi mojster umeščanja novega v staro. S pomočjo infrastrukturnih projektov je v glavnem reševal probleme mesta Ljubljana, trdno pa je bil prepričan, da je glavna naloga arhitektov in urbanistov ozaveščanje javnosti o potrebi razmišljanja o urbanizmu in arhitekturi, saj je že zelo zgodaj opazil, da prebivalci večjih mestnih središč ne razmišljajo o razsežnostih bivanja na vseh ravneh. Tudi dandanes je v vseh glavnih pokrajinskih mestih možno opaziti nekakšno protislovje v upravljanju z javnim prostorom. Po eni strani si vsi želijo ohranjati staro, po drugi strani pa ni znanja, da bi na ravni dolgoročnega evolutivnega planiranja vse to vključili v novo. Škoda!
Vir: KD Severin Šali
