V današnjem nadaljevanju zapisov Dežmanovih raziskav se seznanjamo z zmedo, ki vlada na kranjskem vojnem grobišču, kjer je zelo težko ugotoviti, kdo je tam dejansko pokopan.
Skratka, utopični komunistični ateistični pokopom (KAP) se izkaže kot lažniva zmeda. Torej so tudi v Kranju tako premetali partizanske kosti, da danes za marsikaterega partizana ne vemo, kje je pokopan.
V registru vojnih grobišč piše, da imamo na pokopališču na Planini v Kranju »na novem delu ob pokopališkem zidu, ki meji na stari del … spomenik z grobnico padlih borcev NOV, talcev in žrtev vojnega nasilja«. Pod rubriko število pokopanih vojakov je navedeno 88.
V Registru kulturne dediščine pa za pokopališče na Planini piše, da je tam »grobišče 67 žrtev 2. svetovne vojne«.
Torej Republika Slovenija uradno šteje, da je to vojno grobišče z 88 ali 67 pokopanimi žrtvami. Ali 88 ali 67? Morda pa ne 88 niti ne 67?
Opomba v registru vojnih grobišč vzbudi radovednost: »Kdo je dejansko tu pokopan, ni točno znano. Veliko imen se istočasno pojavlja tudi na družinskih nagrobnikih na starem delu pokopališča.«
Pa poglejmo, v čem je problem.
Na spomeniku je 66 imen in pripis: »20 neznanih partizanov«. Potrebno bo raziskati, od kod so, če so jih sploh, prekopali neznane partizane. Če bomo to vedeli, bomo lahko z novimi podatki, ki jih prinašajo raziskave, morda odkrili identiteto koga od njih.
Ogledal sem si pokopališče in pregledal tudi fotodokumentacijo ZVKD Kranj. Podatke sem preveril v spletni objavi podatkov Inštituta za novejšo zgodovino (INZ) o smrtnih žrtvah 2.svetovne vojne in revolucije.
Na spomeniku je samo 11 imen, ki jih sicer ne najdemo na družinskih grobovih. Od teh so Bogdan Engelman, Avgust Podgornik, Frančišek Prosen in Ivan Županec z družinskih grobov verjetno postali Danijel Engelman, Avgust Podgoršek, Vili Prosen in Ivan Zupanc na partizanskem spomeniku. Velibor Jovanovič s spomenika bi bil lahko Dalibor Jovanovič v popisu INZ. Ni kaj, za KAP običajna šlamparija!
Miroslav Hribar in Miloš Reš sta umrla v koncentracijskem taborišču v Avstriji in verjetno nista pokopana tu.
Za štiri navedene v popisu INZ ni podatkov. Ali so v popisu zato, ker so napisani samo na tem spomeniku, so morda izmišljeni oz. napačno zapisani?
Torej od 68 imen, napisanih v spomeniku, jih je verjetno manj kot pet pokopanih v tej grobnici, morda pa tudi nihče.
Toda s tem problemov ni konec. Na pokopališču Planina je namreč v družinskih grobovih pokopanih (oz. imajo simbolne grobove) več kot 160 žrtev druge svetovne vojne.
Med njimi je nekaj takih, ki so jih umorili partizani ali so padli v nemški vojski, ipd., ki jih je KAP tabuiral. Vendar je verjetno več kot 50 bilo takih, za katere bi pričakovali, da bodo na spomeniku. Ali niso zaradi nevednosti, površnosti ali zaradi česa tretjega?
Ilustrirajmo to zmedo s primeroma.
Na partizanskem spomeniku je zapisan Jože Pesjak. Ta je zapisan tudi na družinskem grobu. Na partizanski spomenik nekako ne sodi, saj so ga umorili partizani sami. Dr. Jože Pesjak je bil namreč partizanski poveljnik – nekomunist. Ko je šel na posvet s komunisti v Ljubljano, so ga skušali ubiti. Vrnil se je na Gorenjsko, kjer pa so ga umorili. Na družinski grobu zanj in za brata Stanka, ki je padel kot partizan na Lipniški planini, piše, da sta »padla v NOV«. Verjetno pa ne eden ne drugi nista pokopana v družinskem grobu.
Prav tako se lahko vprašamo, zakaj na partizanski spomenik niso zapisali vicekonzula dr. Joža Logarja. Na družinskem grobu je zapisano, da je bil umorjen »1.III.1945 v taborišču Belsen«. Pri njem vzbuja posebno radovednost dejstvo, da ga tudi po iskanju nismo našli zapisanega v popisu INZ. Le zakaj ga je KAP izbrisal?
Tako lahko spet poudarimo osnovno dejstvo je, da obstaja vrsta lokacij KAP, ki so sicer vpisane v register vojnih grobišč, zelo težko pa je ugotoviti, kdo je tam dejansko pokopan.
Skratka, utopični KAP se izkaže kot lažniva zmeda.
