Svetovni mediji so minuli konec tedna poročali, da se je v okviru priprav na 65. obletnico zmage nad nacistično Nemčijo ruski predsednik Medvedjev zelo kritično izrazil o Stalinu: »Stalin je zagrešil velike zločine nad svojimi lastnimi ljudmi… Ne glede na to, kako trdo je delal in ne glede na uspehe dosežene pod njegovim vodstvom, to, kar je storil lastnim ljudem ne more biti odpuščeno.« Povzetek intervjuja so objavili tudi nekateri slovenski mediji.
Tako predsednik države, o katere demokratičnosti se svet zaskrbljeno sprašuje ob vesteh o nepoštenih volilnih kampanjah, môči nekdanjih KGB-jevcev, početju Rusije v Čečeniji itd. Kot je Časnik že poročal, je tudi Putin konec lanskega leta pokazal občutljivost za žrtve Stalinističnega režima.
V Sloveniji nismo iz ust predsednika ali kakega drugega predstavnika vlade slišali podobnega stavka o Titu, četudi celo predsednik borčevske organizacije krivdo za Hudo jamo in druge povojne poboje vali na Tita. Kljub temu je njegova ulica v Ljubljani sprejemljiva.
Predsednik Türk je, nasprotno kot predsednik kvazidemokratične Rusije, čutil potrebo, da v svojem nagovoru ob obletnici osvoboditve Ljubljana poudarja, da je bilo partizansko gibanje na pravični strani. V mimohodu veteranov ni bilo niti simbolnih predstavnikov tistih odporniških skupin, ki so leta 1941 dejansko začele boj proti okupatorju, a izven OF – če že domobrancem niti 65 let kasneje ne pustijo zraven.
Odpor proti nacifašizmu in zmaga nad njim je dejansko po drugi svetovni vojni postala kolektivna zavest Evrope. Pravzaprav se je ta proces začel že med vojno, z odločitvijo Zahoda za sodelovanje s Stalinom. Zato je največja tragika proti-komunistične strani, da tega ni pravočasno sprevidela in je bila po svojem bistvu neprimerno bolj evropska kot tedanji komunisti, že v pravem trenutku pričela z oboroženim bojem proti okupatorju. (Domobransko, proti-komunistično stran tudi še čaka kritična refleksija tega dejstva.)
Toda tudi naši »zmagovalci« so se na svoje sodelovanje v svetovni antifašistični koaliciji spomnili šele po letu 1990, torej šele po tem, ko je bilo prvič možno opozoriti na dejstvo, da žal, t.i. narodno-osvobodilno gibanje pri nas ni imelo za svoj osnovni cilj boja proti okupatorju temveč revolucijo, da se je nenavadno veliko ukvarjalo predvsem z bojem proti »domačemu sovražniku«, medtem ko o vojaški učinkovitosti partizanske vojske nimamo resnih politično nemotiviranih strokovnih ocen. Še v šoli je bil pred letom 1990 poudarek na boju proti okupatorju le v prvih razredih osnovne šole, v višjih razredih je bil poudarek na revolucionarnem gibanju. Vodja partizanskih veteranov Janez Stanovnik zadnje dni, precej vratolomno razlaga, da je bil partizanski boj resda revolucija in boj za oblast, saj da je šlo za boj za odstranitev okupatorjeve oblasti. Šele ko je demokracija omogočila nekoliko objektivnejši prikaz medvojnih dogodkov, so zagovorniki t.i. NOB začutili potrebo, da svojo nekdanjo vlogo legitimirajo s pripadnostjo svetovni anti-fašistični koaliciji.
Dan zmage, 9. maj tako žal, pri nas še ni tisti evropski 9. maj, dan zmage Evrope, kakor ga poznajo v zahodni Evropi. Še naprej je »maloslovenski«, torej dan zmage v državljanski vojni, ko se je oblast v Jugoslaviji že odpovedovala vezem z zahodnimi zavezniki, se že pripravljala na povojne poboje, ko so se začela množična zapiranja političnih nasprotnikov in politični procesi, eksodus deset tisočih, zbiranje otrok na Petričku… Sedanja karikatura zmage, se bo lahko začenjala spreminjati v evropsko sliko, ko bo npr. predsednik Türk ali kateri od njegovih naslednikov sposoben o Titu, Kardelju, Kidriču idr. spregovoriti na način, kakor je predsednik Medvedjev spregovoril o Stalinu.
Foto: Klaus Vladimir Klis, zbirka Muzeja novejše zgodovine
