Holokavst je vsekakor najhujši zločin v evropski zgodovini. S to besedo označujemo premišljen in dobro načrtovan pomor večjega števila, milijonov ljudi, ki jih ima neka, na ideologiji sovraštva oblikovana, skupina za manj vredne ali nasprotne svoji ideologiji.
Ker je do holokavsta prihajalo v Evropi dvajsetega stoletja v očitnem nasprotju s humanistično usmerjenostjo velike večine njenih prebivalcev, je demokratična Evropa, ki gradi na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, 27. januar razglasila za dan mednarodnega spomina na holokavst, dan spoštljivega spomina na vse žrtve holokavsta v želji, da se tudi prihodnje generacije tega zločina spominjajo in zavedajo ter v kali zatrejo vsako gibanje, ki bi lahko vodilo do njegove ponovitve. Če pa hočemo to doseči, mora biti spomin na holokavst celosten in zgodovinsko korekten. To pa pomeni, da moramo vse njegove pojavne oblike obravnavati enako. Poudarjanje ene in zanemarjanje druge pojavne oblike holokavsta vodi do njegove pogojne sprejemljivosti in s tem posledično do obsodbe zločina kot takega.
Če sledimo raziskavam prof. Normana Daviesa in prof. Georgea Watsona z Univerze v Cambridgeu v Veliki Britaniji, so bili prvi, ki so se v moderni človeški zgodovini ukvarjali z »nujnostjo« množičnih pomorov izvorni misleci marksistične doktrine kot npr. Engels. Ta je postavil tezo, da je po prevzemu oblasti treba pobiti vse, ki ne morejo postati revolucionarni, seveda v marksističnem smislu. V to skupino uvršča vse »sovražnike« proletariata in tiste narode, ki so zaostali za razvojem dva ali več korakov, kot so po Engelsovem pisanju Baski, Srbi idr. S tem je bil uveden holokavst kot integralni del vseh totalitarnih sistemov — komunizma, fašizma in nacizma.
Prvi, ki so začeli praktično izvajati holokavst, so bili komunisti že med oktobrsko revolucijo in še intenzivneje po njeni zmagi v takratni Sovjetski zvezi. Čeprav je bil ta holokavst daleč najbolj množičen, ni bil deležen zadostne pozornosti verjetno zato, ker se je dogajal v nedostopnih prostranstvih daljne Sibirije. Sledil mu je fašistični holokavst. Tudi ta ni bil deležen potrebne pozornosti in njegovi akterji niso bili nikoli kaznovani, mogoče tudi zato, ker je bil uperjen pretežno proti nam, Slovencem, ki takrat nismo imeli lastne države. Nacistični rasni holokavst je bil uperjen predvsem proti Židom, vendar v znatni meri tudi proti drugim narodom, tudi Slovencem. Nacisti so pri organizaciji svojega holokavsta gradili tako na izkušnjah italijanskih fašistov kot sovjetskih komunistov. Ohranil se je ukaz vodje NKVD Lavrentija Berije njegovim podrejenim, naj prihajajoči delegaciji gestapa omogočijo podrobno seznanitev s sovjetskimi izkušnjami pri graditvi koncentracijskih taborišč. Po koncu druge svetovne vojne je sledil še drugi val komunističnega holokavsta, ta pa je zajel vse države, v katerih je bil na novo vzpostavljen totalitarni komunistični sistem, med njimi takratno Jugoslavijo in z njo Slovenijo.
Holokavst je torej integralni del, nepogrešljivi element načina vladanja obeh na videz nasprotnih ideologij nacifašizma in komunizma, ki pa sta v resnici le dve zelo podobni pojavni obliki ideologije sovraštva, kot ugotavlja prof. Fralloise Thom s pariške Sorbone. Pri tem je manj pomembno, da eni propagirajo sovraštvo proti Židom in drugim »manjvrednim« narodom, drugi pa proti razrednemu sovražniku. Ian Kershaw v svoji knjigi o Hitlerju govori o razrednem in rasnem holokavstu.
Za modernega Evropejca, ki verjame v demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in svoboščin ter enakopravnost vseh ljudi, je holokavst najhujši zločin, ki se je kadarkoli zgodil v človeški zgodovini, in to ne glede na pridevnik pred njim. Za zločince moramo imeti vse, ki so holokavst izvajali, in vse nosilce vseh ideologij sovraštva, ki so do njega vodile. Dan spomina na holokavst je namenjen spoštljivemu spominu na žrtve kateregakoli od holokavstov ter jasni obsodbi politik in ideologij, ki so jih omogočile.
Dan holokavsta ima za Slovence še poseben pomen. Spomniti bi nas moral, da so pri nas ljudje, stranke in organizacije, ki so sicer zelo hitri, ko gre za obsodbo tujega holokavsta, nikakor pa nočejo priznati lastnega. Dan holokavsta bi moral Slovence opominjati, da moramo za trdno demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in pravno državo, kar naj bi bil naš cilj, obsoditi vse holokavste in njihove akterje, ideološke ali fizične.
