Daleč je Solidarnost

Aleš Maver / Foto: Tadej Regent
Aleš Maver / Foto: Tadej Regent

Mogoče bi bilo prav, da bi tokrat v ring pospremil Bojana Požarja, a se bom ustavil ob besedni zvezi, ki je v prispevku o možnostih novopečenega predsednika Nove Slovenije očitno vzbudila kar nekaj negodovanja in obvisela nekako v zraku. Res je, govoril sem o “kraljevski poti“, ki da bi jo lahko ubrali krščanski demokrati.

Nerodno izbrane besede? 

Za zgled sem pri tem navrgel Hrvaško kmečko stranko, ki je pod sedanjim vodstvom opustila tekmovanje s Hrvaško demokratično skupnostjo za primat na desni (kjer se je v zadnjih letih za nameček etabliral še Most) in se je vsaj po viziji strankinega podpredsednika, zgodovinarja Hrvoja Petrića, spustila v tekmo za mesto prvega izzivalca Plenkovićevih, pri čemer njen glavni dolgoročnejši rival ne bo več HDZ, marveč socialdemokrati, s katerimi trenutno skupaj grejejo opozicijske klopi. Načrt je drzen celo za hrvaške razmere, kjer je kljub nagnjenosti volilnega telesa vsaj vrednostno v desno in samoumevne navzočnosti nacionalno-konservativnih vsebin v javnosti temeljna ločnica še vedno med postkomunisti, ki so “levica”, in med dediči protikomunističnega tabora, ki so “desnica”. Pri tem je bila Hrvaška nekoč na dobri poti, da se izoblikuje strankarski sistem, v katerem bi vsi glavni igralci izhajali iz nekomunističnih izhodišč, saj so na predsedniških volitvah leta 1992 kandidati te baže pobrali krepko čez 85 odstotkov glasov, kot glavna opozicija HDZ-ju pa je nastopala ravno tako nacionalno usmerjena Hrvaška socialno-liberalna stranka (HSLS) Dražena Budiše, morda najbolj tragične figure hrvaške politike v zadnjih petindvajsetih letih, ki je v marsičem primerljiv z našim Jožetom Pučnikom. V Tudjmanovem desetletju je potem tudi zaradi “vrhovnikovih” napak in avtoritarnosti prišlo do velikih premikov. Budiša se je znašel v senci “hrvaškega Kučana” Ivice Račana, projugoslovanski del hrvaške levice pa je našel svojo ikono v nekdanjem hadezejevskem premierju Stjepanu Mesiću (ne smemo namreč pozabiti, da so bili verjetno prvi in vsekakor najbolj navdušeni Jugoslovani Hrvatje, čeprav jugoslovanska usmeritev potem na Hrvaškem nikoli ni bila večinska).

Da se vrnem k načrtu hrvaških “kmetov”. Po mnenju njihovih sedanjih ideologov naj bi bilo mogoče, da v ne preveč oddaljeni prihodnosti izrinejo socialdemokrate kot prva violina opozicije in s tem ustvarijo položaj, ko bosta obe glavni stranki izhajali iz nekomunističnih izvirov.

Sanje o leteči koruzi? 

Kaj takega je, kot rečeno, malo verjetno že na Hrvaškem. Kaj šele v Sloveniji, ki je med zelo redkimi nekdanjimi socialističnimi deželami v srednji in vzhodni Evropi zunaj nekdanje Sovjetske zveze, kjer stranke nekomunistične provenience v samostojni  državi nikoli (!) niso dosegle večine glasov na volitvah. Pravzaprav mi trenutno kot drug zgled prihaja na misel predvsem Črna gora. V večini drugih držav se je vzpostavila bolj ali manj ostra razmejitev med postkomunističnim in po demokratičnih spremembah na novo porojenim blokom, čeprav so pojavne oblike enega in drugega lahko zelo različne. Praktično samo na Poljskem je šel vsaj po letu 2005 razvoj nekako v to smer, da so si glavnino političnega prostora razdelili dediči nekdanje Solidarnosti, čeprav je danes spor med njimi še veliko globlji, kot je bil v zadnjih letih med SDS in NSI. In praktično povsod so postkomunisti skoraj privatizirali nalepko “levica”, četudi bi jih morali v večini okolij, navsezadnje tudi v Sloveniji, glede na njihovo zazrtost v minule in nikakor ne alternativne modele, morali pravzaprav označevati kot izrazito konservativne, o čemer sem občasno že pisal.

Seveda bo spričo zgoraj povedanega pravi podvig že, če se bo dalo v Sloveniji zagotoviti vsaj približno redno (zaresno) menjavanje oblasti, kar od leta 1992 sem ni uspelo in bi takšna menjava, kot v zadnjih tednih velikokrat povedano, tudi v letu 2018 terjala izjemno koncentracijo in povezavo razpoložljivih moči. Toda nekoč v prihodnje bi bilo vsekakor dobro obuditi tudi zamisel, da bi se dediči nekdanjega Demosa (kot je bila verjetno ideja kratkotrajne osamosvojitvene koalicije) razlezli po celotnem političnem prostoru. “Boj za primat na desni” je v zadnjem desetletju namreč več odnesel kot prinesel, njegovih rezultatov pa dejansko ni.