Tako so Američani neformalno poimenovali dan po zahvalnem dnevu (Thanksgiving day), ko se v ZDA prične nakupovalna sezona pred decembrskimi (če jim lahko še rečemo božični, ne vem) prazniki. Tako se imenuje zato, ker na ta dan ponavadi trgovci iz rdečih številk (izguba) pridejo v črne, tiste, ki predstavljajo dobiček. Vendar se to ime izvirno nanaša na nekaj drugega. Za »črni petek« so namreč najprej razglasili dan velike finančne panike leta 1852 in vse odtlej je ta izraz postal tudi ime za dneve, ki so človeštvu prinesli kakšne velike katastrofe.
Zato je ta izraz za dan nenormalno velike potrošnje kar pravšen. Črni petek je resnično črn dan, ker je to dan, ko se človeku pred očmi povsem stemni. Popolna tema ga zagrne. Razen obljubljenih popustov in posledično še nečesa, kar bi imel, ne vidi nikogar in ničesar drugega. Sploh ne more razumno razmišljati, kot začaran je, vklenjen v verige, ki si jih nadene kar sam. Denar in obljubljena lastnina popolnoma prevzameta oblast nad njim, on pa se jima za to prisrčno zahvaljuje.
Resnično črn dan je. Ker danes še bolj kot druge dni postane tako zelo očitna človekova nemoč pred kapitalom in njegovo religijo, potrošništvom. Ne bom se spuščal v to, da ljudje pred prazniki v nakupovalnih vrstah postanemo kot živali. Niti med tiste žalostne prizore, ko se ljudje kot ponoreli drenjajo v trgovine. Še bolj kot to je izraz človeške teme nekaj drugega, tistega, kar stoji v ozadju teh in podobnih pojavov. Vsa naša sveta prepričanja in vsi razumski razlogi padejo pred enim samim popustom. Niste potrebovali novih hlač. Če vas ni omehčala njihova lepota ali modernost, vas bodo razorožili popusti.
Popusti so res izjemno učinkovito orožje. Vse pade pred njimi. Zaradi njih kar prostovoljno predamo svojo svobodo. Tako ne kupujemo več takrat, ko kaj potrebujemo, in tega, kar hočemo, temveč to, kar je znižano in takrat, kadar pride čas popustov. Če povem drugače: da kupujemo takrat, kadar se za to namesto nas odločijo trgovine, in da kupujemo to, kar drugi hočejo, da kupimo, ne pa tistega, kar bi sami potrebovali. Najhujša prevara pri vsem skupaj pa je naša končna ugotovitev, s katero si pomirimo vest, da se je splačalo in da smo prišparali. Zavedno si odrinemo misel, da največ prihranimo, ko ne kupimo ničesar … Posebno pa tistega ne, česar ne potrebujemo.
S to utišano vestjo je podmazano kolesje vsemogočnega kapitala. S tem in ničemer drugim. Zato se človekova svoboda ne začne s tem, ko si lahko nekaj kupi, ampak ko mu nečesa ni potrebno kupiti. Ko je sam gospodar svojih razlogov, prepričanj in dejanj. Vendar je do svobode dolga in težka pot. Sebe in svoje otroke prepričati v to, da nismo slabi ljudje, če ne kupimo vsega, česar si v tistem trenutku želimo, čeprav nam denarnica to omogoča, je ob vsej ponudbi resnično težko. Sam vidim, kako se mi ob sprehodu po trgovini prižigajo nove in nove želje, dotlej povsem tuje in nepoznane. Zato je morda na takle »praznik potrošnje« najbolje ostati kar doma in si obljubiti, da danes pač ne bomo kupili ničesar.
Seveda to ne bo rešilo problema. A vsaka pot se začne s prvim korakom. Ta je: vedeti, da zmoremo tudi brez nakupov. Da se da preživeti tudi z en dan starim kruhom. Da plašč iz lanske sezone še ni strgan, da je pravzaprav še zelo lep, ker smo pazili nanj. Da me imajo otroci radi ne zaradi bombonov in čokolade, ampak zato, ker sem z njimi. Ena sama odpoved odpre veliko vrat. In vsa so vrata do sreče. Ali do svobode, kakor hočete.
Marko Rijavec je duhovnik, pesnik in bloger .
