Te dni je javnomnenjska raziskava Vox Populi pokazala doslej daleč najnižjo podporo vladi v dveh desetletjih obstoja mlade države. Z 18% je podpora Pahorjevi vladi kar dvakrat nižja od doslej druge najnižje izmerjene podpore kateri od vlad. Tudi podpora levemu trojčku je močno padla, skupaj znaša komaj slabih 20%. A glej ga zlomka, podpora pomladnim strankam ni zato nič višja kot poprej. SDS ostaja pri približno dveh desetinah, SLS in NSi pa sta s stabilno podporo nekje tam okoli volilnega praga.
Precej izgubljenih glasov levega trojčka konča pri DeSUSu in SNS, največji del pa ostaja neopredeljen. Glede na to, da je DeSUS bolj sindikat kot politična stranka, SNS pa, razen zmerjanja vlade, niti nima resnega programa, je takšen rezultat merjenja javnega mnenja za pomladne stranke pravzaprav hud udarec. Kaže namreč na to, da večina ne le volivcev levega trojčka, temveč tudi sredinskih volivcev, kljub hudemu razočaranju nad aktualno koalicijo ni pripravljena dati svojega glasu opoziciji.
Kje smrdi riba?
Mandat vlade se preveša v drugo polovico, to je tudi čas, ko naj bi se stranke začele počasi pripravljati na naslednje volitve. Verjetno drži, da pomladne stranke še nikoli doslej niso imele tako velike in očitne priložnosti za zmago na volitvah. KGB trojček je s silovito nesposobnostjo vodenja države rdečo preprogo do vladne palače položil pred noge opoziciji, ne da bi se ta morala sploh kaj angažirati. Samo od nje je zdaj odvisno, ali bo ponujeno priložnost znala zagrabiti.
A za zdaj nič ne kaže na to. Komentarji opozicijskih prvakov se omejujejo na nizko podporo vladi, stagnacije podpore lastnim strankam ne vidi nihče. Nihče na desni se ne sprašuje, kje tiči vzrok za takšno stanje. Ali drugače povedano – nihče se ne sprašuje, kdo ali kaj je največja ovira, ki preprečuje rast podpore volivcev. Zakaj si nihče ne postavlja takšnih vprašanj, je morda na dlani. Kako že gre tista o cesarjevih novih oblačilih?
Joj, komu bi del?
Nepripravljenost opozicije, da se odkrito sooči z neugodnimi rezultati merjenj javnega mnenja, hromi njene potenciale in preprečuje, da bi v ospredje prišli tisti najbolj obetavni kadri, ki jih še posebej v SDS niti ni tako malo. Žarek upanja na spremembe je največja opozicijska stranka na lokalnih volitvah vzbudila s korenito spremembo mestne ekipe v prestolnici, a na nacionalni ravni so njeni najopaznejši predstavniki še vedno jurišniki tipa Branko Grims ali Zvonko Černač, medtem ko so perspektivnejši in za javnost sprejemljivejši kadri, kot denimo Zofija Mazej Kukovič, Žiga Turk ali Gregor Virant (ki sicer ni član stranke, a je njen simpatizer) v ozadju.
Ogromen potencial neopredeljenih glasov, tudi zaradi negativne selekcije v opoziciji, tako neokrnjen čaka, na dosegu roke, novih obrazov. Ne le novih obrazov, vrata so na široko odprta novi politiki. Ne stari v novi preobleki, kot se je to Zares zgodilo na zadnjih državnozborskih volitvah, ampak čisto zares novi politiki. Ob trenutnem stanju duha v družbi bi levji delež neopredeljenih glasov verjetno najlažje pobrali novodobni Robin Hoodi, kot denimo Rado Pezdir ali ne ravno novo politično ime Matej Lahovnik, veliko prostora pa bi najbrž ostalo tudi za povsem nove obraze. Kdo in kje so torej tisti, ki bi lahko ponudili boljše alternative in nov zagon?
Foto: The KCM blog
