Volitve so pred nami. Spet se bomo naposlušali sladkih besed in obetov o lepši prihodnosti. Seveda bo prihodnost svetlejša, če bomo podprli »našega«. Nekako tako bo moč razumeti politike in “kandidate” za politike. Sladkih in vznesenih besed se bomo lahko poslušali, ko bomo vključili radijski sprejemnik ali enega od številnih televizijskih programov. To pa še ne bo vse. Politike in kandidate za politike bomo srečevali na ulicah in trgih, v dvoranah, gasilskih domovih, … Tam bo poskrbljeno tudi za jedačo in pijačo …
Volitve poligon za jezikovno zviranje govorcev
Časnikovi pisci se ne odpravljamo na volitve, jih bomo pa seveda spremljali. Danes želimo opozoriti zgolj na naš slovenski jezik, ki bo v naslednjih dneh na hudih preizkušnjah. Na »jezikovno zviranje« kot je vse, kar doživlja naš jezik v javni rabi, duhovito poimenoval Milan Markelj. Je priznan publicist, urednik in novinar, ki med drugim ureja spletno stran novomeškega Kulturnega društva Severin Šali iz Novega mesta. V vodstvu tega društva, ki se trudi ponujati občinstvu vrhunske kulturne produkte, deluje tudi naš sodelavec Franci Koncilija, nekdanji novomeški župan.
Kam rinemo na krilih butaste korektnosti
Tudi naslov poglavja smo prevzeli od Milana Marklja, ki je pred dnevi zapisal naslednje misli, ki jih je vredno ponotranjiti:
“Jezik je čudovito orodje človekovega duha, da oblikuje, izraža in posreduje miselno, duhovno in izkustveno bogastvo ne zgolj posameznika ampak tudi skupnosti. V njegovi temeljni naravi je smiselna urejenost, ki se je gradila in dograjevala tisočletja, dandanes pa kaže, kot da hočemo z vsiljenimi idejnimi konstrukti uničiti njegovo smiselnost, urejenost in, lahko rečemo, tudi praktičnost.
Ta pomislek se mi je porodil iz drobnih jezic, ki me popadajo že kar nekaj časa, pravzaprav vsakič in žal vse pogosteje, ko slišim ali berem dolgovezenje in politično, spolno, vljudnostno in kaj vem še kakšno korektno jezikovno zviranje javnih govorcev v slogu: gospe in gospodje, Slovenke in Slovenci, poslušalke in poslušalci, bralke in bralci, gledalke in gledalci …
V naravi našega ljubega slovenskega jezika je to povsem odveč, je namreč bolj jedrnat in bolj smiseln, zato velja, da uporabimo samostalnik v moškem spolu, če imamo v mislih skupino oseb, torej rečemo poslušalci, gledalci, bralci, ne pa poslušalke in poslušalci, gledalke in gledalci, bralke in bralci itd.
Če pa se že zaradi kaj vem kakšnega razloga odločimo, da bomo govorili v obeh spolih, potem pač moramo biti dosledni in povejmo vse tako, kot je treba.
Torej:
Gospe in gospodje, pozdravljene in pozdravljeni na tej spletni strani, na kateri ste si izbrale in izbrali rubriko Pomišljaj, da bi prisluhnile in prisluhnili mojemu pomisleku o pačenju jezika ter ob tem kot samostojne in samostojni premišljevalke in premišljevalci premislile in premislili, ali imam prav ali ne.
Norost, kajne! A vanjo na krilih butaste korektnosti nezadržno rinemo. Razumi, kdor more!“
Ljudskega tribuna, kot je bil Kramberger, še vedno čakamo
V spominu nam ostaja Ivan Kramberger, ki je leta 1990 s svojimi govori polnil trge in ulice slovenskih mest in trgov, ko je kandidiral za predsednika predsedstva RS. Ni se trudil biti korekten, bil je povsem neposreden, a vizionarski. Ljudje so ga hodili poslušat, se drenjali pred njegovim odrom, saj je govoril z ljudskim jezikom. V njegovih govorih ni bilo jezikovnega zviranja in ni se trudil biti politično korekten. Marsikaj, kar je povedal, drži še danes. Na primer, da se komunistov še dolgo ne bomo znebili. Dve leti kasneje, ko je želel postati predsednik republike, ga je ustavila krogla. Skrivnostni politični umor, ki še ni pojasnjen. Kazen pa naj bi po mnenju mnogih prestal nadomestni morilec. Ta se še danes ne spomni, da bi streljal na Krambergerja.
Takšnega govorca še čakamo. Enkrat bo gotovo prišel tudi v naše mesto.
