Bogokletje in svoboda govora

Kadar so se v preteklosti pojavile javne zahteve po usmrtitvi ali kaznovanju tistih, ki so se nespodobno izražali o ustanovitelju islama preroku Mohamedu, so novinarji in umetniki upravičeno skočili v zrak. Evropa 21. stoletja ni kraj, kjer bi tovrstne konflikte razčiščevali z nasiljem na ulici – pa četudi gre za enega od bistvenih elementov vere, kar prepoved bogokletja nedvomno je. Vendar se novinarji in njihovi simpatizerji pogosto motijo v ključni predpostavki, ko tovrstne pritiske in grožnje razumejo kot omejitev svobode izražanja in tiska. Prvič, ko bogokletje enačijo z mnenjem. Izražanje mnenja je v sodobni demokratični zaščiteno. To je prav in nujno. A bogokletje ni mnenje, podobno kot ni mnenje trditev, da je sosed lažnivec. Drugič, kadar predpostavljajo, da jih svoboda govora in tiska odvezuje od osnovne etične zahteve, ki je odgovornost za drugega in za dobro družbe.

Bogokletje ali blasfemija se nanaša na kršitev zahteve po absolutnem spoštovanju in nedotakljivosti presežnega Boga, ki je zapisana v drugi zapovedi judovsko-krščanskega dekaloga: “Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga, kajti Gospod ne bo pustil brez kazni tistega, ki po nemarnem izgovarja njegovo ime!” Ta zapoved ne ščiti Boga. Bog tovrstne človekove pomoči ne potrebuje. Pač pa z upoštevanjem te zapovedi človek ohranja živo zavest, da presežnega Boga ni mogoče zaobjeti z omejenim umom, kaj šele z besedo ali sliko. Skratka, z njim ni mogoče manipulirati. V najbolj strogi interpretaciji je vernikom prepovedano upodabljati Boga in izgovarjati njegovo ime. V islamu so prepoved razširili na preroka Mohameda. V krščanski kulturi, ki je eden od temeljev evropske civilizacije, smo to praviloma razumeli kot nespoštljivo izražanje o Bogu, Kristusu in v manjši meri tudi o Mariji in svetnikih.

Razumevanje bistvene razlike med mnenjem in bogokletjem slovenskim novinarjem dodatno otežuje njihovo šolanje in socializacija. Tole je sicer posplošena, vendar po moji izkušnji resnična trditev: da večina tistih novinarjev, ki so se šolali v Sloveniji in svoj poklic prakticirajo izključno znotraj meja te države, na religijo gleda kot na neke vrste ideologijo, se pravi, neke vrste praktično filozofijo. Večina jo verjetno razume kot nekaj zaostalega, preseženega. Vendar je med njima pomembna razlika: za razliko od religije je filozofija človeška kategorija in ne stvar razodetja presežnega Boga.

To enačenje filozofije in religije zamegljuje omenjeno razliko med človeškim in božjim, med imanenco in presežnim. Religija se sicer lahko sprevrže v ideologijo in marsikatere ideologije so želele nadomestiti religijo, vendar ju zaradi tega ne gre enačiti. Mnenje človek lahko spremeni, ga dopolni ali zavrže. Razodeto versko resnico lahko sprejme ali ne, lahko jo bolj ali manj razume, a spremeniti je ne more, saj ni odvisna ne od njegove pameti ne od njegove moči. Novinar torej, ki te razlike ne vidi ali je noče upoštevati, se igra z ognjem. Slovenski družboslovci, ki se tako radi ozirajo proti Skandinaviji, zagotovo poznajo primer Jyllands-Posten.

Filozofsko mnenje ali prepričanje ni isto kot razodeta verska resnica. Človek ima vso svobodo, da razodete resnice ne sprejme. Vendar bo pokazal nevednost, nizko raven kulture in včasih celo omejenost, če bo do vere in vernikov nespoštljiv ali jih bo celo zaničeval. Če je ta človek novinar, bo poleg omenjenega tudi pokazal, da mu ni mar za ljudi. To pa je že vprašanje profesionalnosti in ne le osnovne človeške etike.

Brezvladje, nasilje ali harmonija?

Danes skoraj ni demokratične države, ki bi z zakonom prepovedala blasfemijo. Zakonodaje se ponavadi omejijo na prepoved podpihovanja verske nestrpnosti. Tako z zgodovinskega kot stvarnega vidika gre za isto zadevo. Izkušnja kaže, da ni pametno dražiti ljudi, ko gre za tako občutljivo in pomembno področje, kot je vera.

“Strpni” Zahodnjaki in nerazsvetljeni, “fanatični” tretjesvetniki se med seboj razlikujejo glede sankcioniranja bogokletja. Prvi smo glede zapovedi absolutne svetosti božjega imena tako otopeli, da kršitev povečini še opazimo ne. Drugi so božjo nedotakljivost pripravljeni braniti tudi s silo. Ne prvi ne drugi pristop pa ne spremenita dejstva, da je slabo za človeka, kadar se spozabi proti Bogu. Verniku ne more biti prijetno, če živi v svetu, kjer sosedje ne spoštujejo njegovih globokih prepričanj. Tudi če se ne bo odzval z nasiljem, tako stanje zagotovo ne more doprinesti k družbenemu sožitju, miru in blagostanju. Kaj ima Slovenija od tega, da nekdo, ki ima v rokah zvočnike in časopise, draži ljudi, ki jim je vera sveta?

K temu lahko dodamo empirično preverljivo dejstvo, da izpraznjeni božji prestol zelo hitro zasedejo razni človeški “bogovi”, ki so praviloma veliko manj prijazni do človeka, kot je transcendentni in sveti Bog. Naj zadostuje primer Severne Koreje. Tako imamo vsaj dva dobra razloga, da smo tudi dediči razsvetljenstva spoštljivi do presežnega Boga.

Družbe pa, ki niso šle skozi proces razsvetljenstva in sekularizacije, pogosto trpijo zaradi nasilja, ki ga sproži nespoštljiv odnos do bistvenih elementov dotične vere. To dobro vedo Salman Rushdie, ki bo večino svojega življenja preživel skrit in pod varstvom policije. To vedo tarče napadov na Evropejce in kristjane, ki jih je sprožila nepremišljena objava karikatur o preroku Mohamedu ali sežig Korana v Afganistanu. To vedo stotisoči kristjanov v večinsko muslimanskih in hindujskih deželah, ki morajo živeti v nenehnem strahu, da bo njihova verska praksa razumljena kot bogokletje. In tako naprej…

Za konec še kratek teološki ekskurz

Kako resna je zadeva, lahko vidimo na primeru Jezusa Kristusa. Formalni razlog za njegovo smrtno obsodbo je bilo bogokletje, saj se je – po besedah velikega duhovnika Kajfa – delal enakega Bogu. Ko so ga privedli pred Poncija Pilata, so zadevo sicer najprej “prevedli” v politični jezik in mu natvezili, da je bil Jezus upornik. Rimski upravitelj ni bil od včeraj in je ob prvem pogledu na Jezusa vedel, da ne ogroža rimskega cesarstva –vsaj ne na način, ki bi bil vojaško in politično relevanten. Šele ko je judovske veljake pritisnil ob zid, so prišli na dan s pravim razlogom. Delal se je enakega Bogu. Ko je to slišal, se je ustrašil. Tudi razsvetljeni predstavnik velesile mora v teh rečeh biti skrajno previden.

Paradoks tiste velike noči v antičnem Jeruzalemu je v tem, da so Jezusovi tožniki v gorečnosti za “božjo stvar” ubili Boga. To nam je lahko v trajen opomin, da je tudi v primeru bogokletstva sodbo treba prepustiti Bogu. Ravno to je svojim kolegom svetoval Gamaliel, vendar ga niso poslušali. Ko človek zadeve vzame v svoje roke, prej ali slej uporabi silo in uniči ravno tisto, za kar si prizadeva. To je lekcija Velike noči, ki jo človeški revolucionarji praviloma spregledajo.

Če je Jezus, ki se je edini upravičeno smel razglasiti za Božjega sina, to kršenje druge božje zapovedi plačal z lastno krvjo, potem je verjetno na mestu, da se navadni smrtniki (med katere sodijo tudi novinarji) zamislimo. Zakaj bi drezali v nekaj, kar je v treh zelo vplivnih religijah razglašeno za sveto, se pravi, “off limits” za profano rabo? Če celo neizobražen človek uspe vse povedati brez žalitev in drezanja v sveto, bodo verjetno to zmogli tudi visoko pismeni novinarji.

Če pa kdo misli, da se lahko požvižga na vse skupaj, ker je pametnejši od milijard judov, kristjanov in muslimanov, naj pomisli, da njega, za razliko od omenjenih religij in vernikov, jutri ne bo več. Predvsem pa naj svojo svobodo živi odgovorno.