Bog je glagol

Zakaj je slovenska medijska krajina bolj podobna džungli kakor obdelani njivi?

V preteklih dveh letih je bilo veliko povedanega o medijih. Ministrica, ki se je kot opozicijska poslanka odlikovala v javnem kritiziranju prejšnje vlade, se je ambiciozno lotila pisanja dveh ključnih zakonov. Prvi, o Radioteleviziji Slovenija, je pogorel na referendumu, drugega, o medijih, so na smetišče odvrgli poslanci državnega zbora. Slovenska medijska krajina ni kultiviran, lepo obdelan vrt in njive. Prej spominja na džunglo in puščavo. Vsi udeleženci – lastniki, novinarji, bralci, raziskovalci, državljani – se sprašujemo, kdo je kriv, da smo pristali v nezavidljivem položaju, ko mediji, ta čudoviti dosežek človeške ustvarjalnosti, namesto ljubezni, lepote, znanja in razumevanja sejejo njihovo nasprotje.

Propadli zakon o medijih je našel krivca v kapitalu. Lastniki so hudobni, nje je potrebno stisniti, pa bo vse v redu. Kakšna preproščina, kakšno zavajanje! Kaznuj grešnega kozla in nadaljuj življenje v utvari, da imaš zadeve pod nadzorom. Ko pa pritisk znova naraste do te mere, da ga ne boš mogel več krotiti, najdi novo žrtev in si kupi naslednji obrok miru.

Ukvarjanje s krivcem je značilno za tiste sisteme, ki so zavrgli presežnost. Ukini Boga in vlada (država) bo stopila na njegovo mesto, ugotavlja Chesterton. Tam pa, kjer je vera v presežno – v Boga – preživela, je mogoč drugačen pristop. Zažívi kot človek, kot etični osebek, pa ne boš potreboval nobenih opornic, steznikov in omejitev v obliki zakonov, pravil in policije. Ravno tega nam v Sloveniji manjka na vseh področjih. Zakonov in pravil imamo več, kot jih lahko preberemo in prebavimo. Tudi vedno boljši so, odkar jih pišejo ljudje v Bruslju, Berlinu in Parizu. A kaj pomaga najboljši zakon, če ni človeka, ki bi ga izvedel? Kaj pomagajo debela navodila o nasilju in spolnosti na televiziji, če se lastniki in uredniki požvižgajo nanje, če inšpektor in policist ničesar ne vidi in ne sliši, če molčijo starši in gledalci, če se strokovnjaki izgubljajo v cepljenju mišje dlake, namesto da bi rekli bobu bob? Tu predpisi nič ne pomagajo. Nasprotno, ljudje postajajo cinični, ko vidijo, da se zapisane in izgovorjene besede ne ujemajo z ravnanjem.

Če kdo, potem Rupert Murdoch velja za sodobnega zlobnega kapitalista, ki medije uporablja za množitev denarja in političnega vpliva. Pred dobrim desetletjem si je celo prislužil vlogo negativca v Bondovem filmu Jutri nikoli ne umre. Murdoch je v manj kot tednu dni ukinil največji britanski tabloid, izgubil ključne sodelavce v ZDA in Veliki Britaniji ter končal v vlogi skesanega grešnika pred parlamentarci in preiskovalci. On, pred katerim so se tresli poslanci in ministri! Spodletel mu je več milijard vreden prevzem britanskega satelitskega omrežja. Odstopili so pomembni ljudje v britanski vladi in policiji. Vse to se je zgodilo, predno je bila podana ena sama tožba.

To je normalno v družbah, ki nekaj dajo na etiko, na to, da se besede ujemajo z dejanji. Nihče od omenjenih, ki so izgubili službo ali so odstopili, ni čakal, da jih bo nekdo obtožil in jim pred sodiščem dokazal krivdo. V javnih zadevah – in mediji so javna zadeva, prav tako kot politika – namreč ne gre v prvi vrsti za vprašanje, ali je nekdo kršil zakon. Seveda ga ne sme. Standard v javnih zadevah je veliko višji in se glasi: ali sem se zavzel(a) za to, kar je prav in dobro? Kristjani pri maši prosimo odpuščanja za tisto, kar smo slabega storili, ter za tisto, kar smo dobrega opustili. Z drugimi besedami: človek ne greši le takrat, ko krši zakone in pravila, ampak tudi takrat, ko svoje moči in svojega vpliva ne zastavi za dobro in pravično. Čim bolj je človek dober, tem bolj se zaveda teh drugih »grehov«.

Kriza slovenskih medijev je predvsem kriza etike. Seveda lastniki medijev in novinarji tudi kršijo zakone in pravila. Ampak to delajo povsod po svetu, pa zato še niso v krizi. Problem pri nas je v tem, da državni organi, inšpektorji, poslanci in poslanke, od državnega zbora in predsednika republike imenovani upravljavci javne radiotelevizije in še kdo (spre)gledajo tovrstne kršitve in nič ne ukrenejo. Kdaj se je že zgodilo, da bi direktor, minister ali urednik odstopil zato, ker so se v njegovem mandatu dogajale nečednosti? Ne govorim o nezakonitostih, ampak o neetičnosti – o konfliktih interesa, slabem upravljanju z javnimi dobrinami, sistemski neprofesionalnosti in tako naprej. Kolikokrat so se novinarji in državljani uprli slabemu poročanju ali obsodili neprofesionalnost ne glede na to, ali je človek »njihov« ali ne? Etičnost namreč pomeni, da se zavzamem za dobro stvar takrat, kadar me to nekaj stane. Kako je že rekel Jezus: lahko je biti dober do svojih. Mi pa smo poklicani, da smo dobri tudi do tistih, ki jih ne maramo.

Bog ni samostalnik, pravilo, zakon. Bog je glagol: Zažívi kot človek. Delaj dobro!

Vir: tednik Družina