Nedavni dogodki v Belgiji so »novica« toliko, kolikor so nekaj novega za Belgijce. Že več kot desetletje škandali zaradi spolnega nasilja pustošijo Cerkev drugod po svetu, od Združenih držav do Irske in Nemčije, in vzbujajo težka vprašanja o odzivu Vatikana in osebni zgodovini papeža Benedikta XVI. Ko cerkveni voditelji v Belgiji pravijo, da potrebujejo več časa za odgovor, dajejo vtis, da niso iskreni ali pa da so naivni; ta brodolom bi morali predvideti. Potek belgijske zgodba je srhljivo znan: en sam primer visokega ranga (razkritje o škofu Rogerju Vangheluweju), temu sledijo množična razkritja, ki kažejo na vzorec, tem pa sledijo počasni in negotovi odgovori cerkvenih predstojnikov, ki prilivajo olje na ogenj splošnega ogorčenja.
Če sodimo po izkušnjah iz preteklosti, bodo škofje prej ali slej plačevali odškodnine žrtvam, sprejeli nepopustljivo politiko za odstranitev nasilnežev iz vrst duhovnikov, se zavezali k polnemu sodelovanju s policijo in drugimi civilnimi oblastmi ter se naučili novega jezika za javno govorjenje o tej krizi, ki bo poudarjal sočutje do žrtev in »ničelno toleranco« za zločine. Ko se bo prah polegel, bodo razumni ljudje verjetno sklepali, da je Cerkev v Belgiji uredila svoje ravnanje, vendar šele potem ko je bila storjena velika škoda. Vprašati se je torej treba: Zakaj Cerkev v Belgiji ni tako ukrepala, še preden je izbruhnila kriza? Zakaj se tako pogosto zdi, da katoliška Cerkev sledi strategiji deaktiviranja bombe, potem ko je ta že eksplodirala?
Razloga sta dva. Prvič, škofje so videti negotovi, ker menijo, da je katoliška Cerkev po krivem blatena. Navajajo podatke, kot je v raziskava John Jay v ZDA, najbolj izčrpna statistična analiza te krize v katerikoli državi, ki ugotavlja, da so bili samo štirje odstotki duhovnikov, aktivnih v obdobju petdesetih let, verodostojno obtoženi spolnega nasilja. To ni hujše, in v nekaterih primerih je celo precej boljše, od obsega spolnega nasilja v drugih verskih skupnostih, v sistemu javnega šolstva ali v popravnih domovih za mladoletnike.
Cerkveni predstavniki tudi poudarjajo, da mediji in kritiki radi kažejo na cerkvene polomije, manj radi pa Cerkvi pripišejo njene dosežke. To velja tudi za Belgijo: v histeriji nad odkritji Adriaenssensove komisije se je kar pozabilo, da je za razkritje resnice komisijo sponzorirala Cerkev. Mnogi škofje menijo, da kritiko na račun Cerkve podžigajo odškodnin željni odvetniki in ljudje, ki jim ne ugajajo katoliška stališča do kontroverznih vprašanj, kot je splav ali istospolna poroka. Vse to je morda res, vendar ne upošteva tega, kako ljudje dojemajo te škandale. Katoliška Cerkev svetu pridiga spolno moralo, zato je govorjenje o tem, da odstotek spolnega nasilja med duhovniki ni nič hujši kakor v drugih ustanovah, podobno kakor bi dejali, da število požigalcev med gasilci ni nič večje kakor nasploh med ljudmi. Za večino ljudi kaj takega ni zelo pomirjujoče.
Drugič, katoliška Cerkve ni dobro pripravljena na reševanje globalne krize. Kljub mitologiji o cerkveni togi hierarhičnosti in čezmerni centraliziranosti, je v resnici Cerkev vodena od zgoraj samo, kar zadeva doktrino. Glede vsega drugega je dejansko ena najbolj decentraliziranih ustanov na svetu. (Katoličanov je 1,2 milijarde, v Vatikanu pa je samo 2000 uradnikov. Tako razmerje med državljani in birokrati bi bilo predmet zavidanja vsaki drugi vladi na svetu). Ko v kaki državi izbruhne kriza zaradi spolnega nasilja, to postane povečevalno steklo za močne in šibke točke lokalne hierarhije. Kjer so škofje enotni in sposobni pripraviti učinkovit odgovor, se škodo da omejiti. Kjer pa niso, sledi razdejanje.
Poučen primer je Nemčija. Ko je februarja izbruhnila kriza, se je predsednik škofovske konference nadškof Robert Zollitsch naglo opravičil in priznal, da se je Cerkev zapletla v vzorec prikrivanja. Žrtve so lahko prijavile nasilje na poseben telefonske številke in škofje so sprejeli nove ukrepe, ki med drugim zahtevajo sporočanje vseh prijav spolnega nasilja policiji in civilnemu tožilstvu, razen če žrtev temu nasprotuje. Mnogi kritiki v Nemčiji vztrajajo, da Cerkev ni storila dovolj, vendar so dosedanji ukrepi pomirili vihar. Da jim je to uspelo v treh mesecih od februarja do aprila, je skorajda čudež.
Videli bomo, ali bo to uspelo tudi belgijskim škofom. Začetek ni ravno obetaven, saj odklanjajo jasno opravičilo ali priznanje krivde, odobravajo odločitev sodišča, da so izsledki policijske preiskave cerkvenih prostorov pred sodiščem neuporabni, in si jemljejo čas za sestavljanje odgovora. Nadškof André-Joseph Léonard bi se morda lahko česa naučil od svojih kolegov v Nemčiji, ZDA in drugod, ki so se že naučili grenke lekcije, da se negotovost in odlašanje ne izide.
Vendar kakorkoli se bodo belgijski škofje izkazali, ne morejo delovati v praznini. Njihovim prizadevanjem bo v pomoč ali pa v oviro ton, ki ga bo zastavil papež Benedikt XVI. Njegovo izražanje »bolečine« zaradi dogodkov v Belgiji je bil začetek, tako kot njegovo jasno priznanje med potovanjem v Veliko Britanijo, da Cerkev ni »bila dovolj čuječa in ni dovolj hitro in odločno sprejela potrebnih ukrepov«.
Dobrodošla je tudi Benediktova obljuba »materialne, duševne in duhovne« podpore žrtvam. Vendarle mnogi opazovalci menijo, da je potrebno storiti več. Eden od odločilnih korakov bo vsestranska globalna politika, ki naj bi vsebovala dva elementa: notranje ukrepe za odstranitev nasilnežev izmed duhovnikov ter polno sodelovanje s policijo in civilnimi preiskovalci. Vatikan je glede tega že objavil smernice, vendar je treba še marsikaj postoriti za njihovo učinkovitost. Škofom, ki jim ni uspelo obvladati krize, se postavlja tudi vprašanje odgovornosti. Na svetu je več kot 5000 katoliških škofov in le papež jih lahko pokliče na odgovornost. Dokler ne bo učinkovitih sistemov nadzora, ki ne bodo vključevali samo škofov, ampak tudi navadne vernike, bodo mnogi opazovalci sklepali, da Cerkev še ni povesem dojela svoje lekcije.
Ozdravljenje se lahko začne z jasnim znamenjem, da Cerkev “dojema”. Doslej Belgijci očitno še vedno čakajo na to zagotovilo – in dokler bo tako, druge stvari ne bodo važne. Belgija je najbolj sveža fronta te krize, in verjetno ne bo zadnja. Vprašanje je, ali se bo katoliška Cerkve drugod česa naučila in morda, za spremembo, deaktivirala bombo, preden eksplodira.
Avtor: John L. Allen Jr.
Prevod: Tomaž Maras
Vir in foto: Ncr
