Čeprav večino Nizozemcev v teh težkih časih najbolj zanima, ali bo Arjen Robben lahko branil barve oranžnih na bližajočem se mundialu, so se včeraj vendarle morali odpraviti še na volitve. Ministrskemu predsedniku, krščanskemu demokratu Janu Petru Balkenendeju, je namreč pred časom razpadla še četrta vlada, zato je morala kraljica Beatriks razpustiti spodnji dom parlamenta.
Volilni četverec brez krmarja
Da bo zmeda na volilni dan večja kot pred njim, so javnomnenjske raziskave zaznale kaj kmalu. V različnih obdobjih so možnosti za prvo mesto na volitvah napovedovale kar štirim strankam. Najprej so sestavo pete zaporedne vlade prerokovale nizozemskemu “Harryju Potterju” Balkenendeju. Nato se je na vrh za kratek čas povzpel najbolj ogroženi Nizozemec, populist Geerd Wilders. Končno so socialni demokrati, ki so prej sedeli v skupni koaliciji s krščanskimi, zamenjali obrabljenega strankarskega šefa, in sreča se je začela nasmihati njim. A če bi kdo mislil, da so jo uspeli obdržati, se moti. V finišu kampanje, predvsem v televizijskih soočenjih, je močno potegnil liberalni vodja Mark Rutte in postal favorit vseh demoskopov.
Katastrofa krščanskih demokratov
Za takšno politično pestrost, ki jo še povečuje pol ducata manjših strank, je na Nizozemskem najprej zaslužen izrazito širokogrudni volilni sistem. Stranka za preboj v spodnji dom parlamenta namreč potrebuje pičlih 0,67 odstotka glasov, kar je protivrednost enega od stopetdesetih sedežev. Nič čudnega torej, da bo nova zbornica po izidih vzporednih volitev videti kot pravcata barvna mineštra. Celo tega dolgo ni bilo mogoče povedati, kdo sploh bo relativni zmagovalec. Nazadnje je desnosredinska liberalna Ljudska stranka za svobodo in demokracija (s kratico VVD) z borimi enaintridesetimi sedeži za vsega sedež prehitela socialdemokrate. Pač pa je precej jasno, kdo je volitve izgubil. Premierjevi krščanski demokrati so počili kot milni mehurček in se z enainštiridesetih dosedanjih prepolovili na enaindvajset sedežev. Še poraznejši je njihov izid v zgodovinski perspektivi. Ne samo, da so za osem sedežev zaostali za svojim dosedanjim najslabšim izplenom, marveč je še pred petdesetimi leti katoliška stranka (ki je danes del skupne krščanskodemokratske druščine) sama dosegala tretjino glasov. No, vmes se je seveda zgodila sekularizacija.
Odločitev za znoj in solze
Svoje je k neslavnemu koncu kariere “Harryja Potterja” iz dežele tulipanov nedvomno primaknilo dejstvo, da je nazadnje vladal v veliki koaliciji s socialdemokrati. Takšne politične povezave se vsaj enemu od partnerjev običajno vrnejo kot bumerang in tokrat so bili shujševalne kure pač deležni v močnejši stranki. Njihovi glasovi so kljub vsemu ostali (deloma celo globoko) na desnici. Razdelili so si jih liberalci in protiislamski populisti iz Stranke za svobodo (PVV), ki so pristali celo pred krščanskimi demokrati (in z devetih dosedanjih skočili na 24 sedežev).
Nizozemska na ta način odstopa od prevladujočega vzorca glasovanj v kriznih časih. Če se v podobnih razmerah volivci navadno raje odločijo za človeka ali stranko najslajših obljub, so Nizozemci po vsem videzu izbrali strogemu varčevanju in zategovanju pasov najbolj naklonjeno grupacijo, kar glede na to, da gre za volitve takoj po eskalaciji grške krize, morda ni nepomemben podatek. Spomnimo: celo v njihovi sosedi Nemčiji vladajoči desnosredinski stranki trenutno potita pravi javnomnenjski križev pot, ker sta se po precej cincanja vendarle dogovorili za varčevalni paket. Čeprav je socialdemokratom s precej umazanim propagandnim spotom o “homoseksualnem maminem sinku” Marku Rutteju verjetno uspelo ukrasti liberalcem popolno zmago, ima njihov vodja glede na precejšnjo večino desnih in desnosredinskih strank v parlamentu vsekakor boljše karte za sestavo vlade in za to, da postane prvi liberalni premier po skoraj stoletju.
Največ pozornosti pa bo v prihodnjih dneh ne glede na vse zbudil uspeh Geerta Wildersa. Možakar, ki se je podpisal tudi pod razvpiti film Fitna, je očitno izjemno uspešno zajahal valove protiislamskega razpoloženja. To se na Nizozemskem nekako noče poleči vse od leta 2004, ko je pregovorno liberalno in odprto državo pretresel umor režiserja Thea van Gogha.
Ker bo sestavljanje nove vlade zaradi vsega zapisanega še težje in napornejše kot običajno, se bodo lahko občani junija in julija mirno posvetili mundialu. Z Robbnom ali brez njega.
Foto: SXC
