Barroso, Alenka in Hilda

barroso bratusekV organiziranem nekaznovanju zločinov in aktivnem onemogočanju, da bi največji slovenski zločinci odgovorni za povojne poboje prišli pred roko pravice, tiči odgovor na sedanji porušen pravni in moralni red, ki je za seboj potegnil še vse ostalo. Hilda Tovšak ima ob tem le epizodno težo. Ob vsem kar je storila, je izbrana še za obredno žrtvovanje, da bi čim prej pozabili na zidarje, mermale, zemljariče, jankoviče in ostale, ki so se pod zaščito nomenklature prisesali na ožilje te naše nacije.

Zakaj je to pri nas mogoče? Izvorne razloge gre iskati nedaleč v preteklosti, ki ponuja nešteto primerov.

Leta 2001 so se v Slovenski Bistrici za mizo posedli štirje “otroci” družine Rasteiger. Z njimi sem opravil pogovor o dogodkih po drugi svetovni vojni, ki so jih trajno zaznamovali.

raisteiger

Sedaj, vsi že v zrelih letih, so obudili spomin na mirno in srečno otroštvo, ki je bilo na mah presekano z umorom njihovih staršev in ropom premoženja.  »Šli smo spat in naslednje jutro nas enostavno nihče ni zbudil, odpravil za šolo, vprašal kaj bomo jedli…«, se spominja najstarejša. Ponoči so starša odpeljali Oznovci. Njihova oče in mati, ugledna in priljubljena meščana, so komunisti, skupaj z več kot 400 drugimi, potem skrivaj ubili januarja 1946 v rovu na obrobju mesta. Nihče od partijskih oblastnikov, ki so umore ukazali, niti tisti, ki so jih izvedli, ni nikoli stopil pred sodišče. Šef Bistriške OZNE Kac, ki se je ob razkritju grobišč skrival v Nemčiji, pozneje pa premožno bival v hotelu na portoroški obali, mi je priznal, da ga naša pravosodna oblast ni prehudo nadlegovala.»Vi me preveč sprašujete o stvareh, ki se jih ne spomnim…« mi je  zatrdil. »Mar vas kriminalisti niso? »Ah, saj niso vedeli, kaj vprašat…«, je bil nazoren. 

Tistega dne se je Portorož kopal v soncu in Franc Kac je želel kar najbolje izkoristiti dan. Zato ni imel prav veliko časa. Zanimivo, da je sploh pristal na pogovor. Egon Konradi, visoki funkcionar OZNE, se na primer ni odzval. Imel bi veliko povedati, a še več zamolčati. Ni mu bilo treba. Slovenska udbovska struktura, ki s totalitarno kopreno prekriva vitalne gospodarske, pravosodne, politične in medijske centre moči, je poskrbela, da se nikomur ni nič zgodilo. Saj se spomnimo odkritja dokumenta, ki je z dikcijo, »glasom mape majorja Mitje« ,neposredno obremenjeval Mitjo Ribičiča. Preiskovalci ga niso niti primerno zaslišali, saj da ima raka in je star. Od tega je 8 let. Tisti, ki so bili »glasom mape« na skrivaj pokončani, niso imeli možnosti, da bi se postarali.

V primeru Rasteigerjev in razkritja pobojev v Slovenski Bistrici je bil šef policije Marko Pogorelc. Skupaj z generalno državno tožilko, Zdenko Cerar, sta obiskala bistriški rov, poln razpadajočih trupel. Cerarjeva, ki se je pridušala, kako nujno potrebno je poiskati zločince, se je zanašala na listinsko gradivo, »ki naj bi ga našli« in se sprenevedala okrog dalmatinskih in hercegovskih enot, ki naj bi zločin zagrešile. Že takrat smo s pričami dokazali, da so morilci s titovkami in rdečimi zvezdami govorili slovensko. Gospod Lešnik iz najbližje hiše si je vse to še kako zapomnil. Njegovi noseči mami se je ob soočenju z morijo omračil um.

A ta zločin, kot tudi drugi podobni, ni stvar preteklosti in zato ga postavljam ob bok aktualnim. Nadaljuje se v prihodnost in ima trume sodelavcev. Rasteigerjevi se še vedno borijo za pravično vrnitev premoženja. Še kar je bilo po šestdesetih letih vrnjeno, jim je občina tako visoko obdavčila, da so izgubili že skoraj polovico vrednosti.  Nevidna roka oblasti želi, da bi čim prej padli v stisko in morali poceni prodati. Da bi bilo vse tako kot prej, tako kot je uzakonila revolucija.

Tako se medvojna komunistična represija na nek način nadaljuje in iz zgodovine posega v naš čas. Govoriti o tem, je na videz anahrono. Pomembnejši so politični napori nove vlade in premierke, ki naj bi reševala Slovenijo pred bankrotom. A to  bo težko, saj je njeno poslanstvo izvorno sad tiste postpartijske nomenklature, ki  je Slovenijo pripeljala v moralni in sedaj že gospodarski propad do točke, ko je ogrožena ekonomska suverenost. Predsednik EU komisije Barroso bržkone ne pozna slovenske polpretekle zgodovine, a sredino utrujeno mencanje oči, ko se je na vrhu EU pogovarjal z našo premierko, je zelo povedno.  

Slovenija je okužena z miselnostjo krvave elite, ki pričakuje, da se pridobitve njihove revolucije razume kot nekaj normalnega. Poglejmo le dva primera. Le kako se spi v mogočni, iz hrasta izrezljani spalnici z baldahinom, po vojni ubitih grofov Attems, ki jo je iz njihovega gradu uplenil visok funkcionar OF, Tone Fajfar. In kako prvak Olimpijskega komiteja zajtrkuje, večerja pod sliko Matije Jame, ki jo je dobil njegovo oče, visoki funkcionar režima, na reverz, pripadala pa je predvojni eliti. Tisti, ki jo je v krvi pokončala komunistična oblast.  

Foto: arhiv avtorja, televizijski posnetek