O nagnjenosti v levo

Kot smo že vajeni, so evropske levičarske deviacije v Sloveniji grdo potencirane, za kar se moramo zahvaliti temu, da nas ni strojilo le salonsko levičarstvo, pač pa tudi polstoletni praktični stalinizem. Še danes levičarsko delovanje poznamo po istih metodah: parazitirati na tem, kar so zgradili drugi.

O zarivanju glave v pesek

Od vsakdanjih dejavnikov, ki skozi tranzicijski čas najbolj pomagajo ohranjati družbeno moč boljševizma, je splošna nezmožnost – poimenovati ga. Pri tem ni važno, ali se mu reče boljševizem, komunizem, socializem, totalitarizem, enoumje, režim, enopartijski sistem ali kaj drugega, ob čemer se ve, za kaj gre.

J. Paljk: Umrl bi, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku

Mene so se lotili zelo enostavno, bil sem študent v Trstu, gibal sem se v krogih naše narodne skupnosti, imel sem jugoslovanski potni list, vsako leto sem moral obnavljati dokumente za bivanje v Italiji, bil sem ranljiv tudi zaradi stalnega pomanjkanja denarja. Na meji so mi ponavadi vzeli potni list, ko sem se vračal, pome je zasliševalec prišel z avtom, me odvedel na zaslišanja, izmikal sem se in skušal biti premeten, a mi to velikokrat ni uspelo.

Med Molohom in Kristusom

Kaj je glavna pridobitev v desetletjih totalitarnega režima? To, da se nekdaj opevani slovenski narodni značaj spreminja. Zastrupljajo ga prikrit zločin, pritisk molka, iznakaženi jezik, virtualna resničnost, gosta mreža ovaduštva, neprestana sistematična laž, ideološka propaganda in naposled nemajhno kolaboriranje z režimom.

Ker se ne znamo zazreti v naše junaške zglede

Danes se evropske države panično sprašujejo, ali bodo s svojimi bogatimi proračuni in mogočno administracijo oskrbele sto beguncev več ali manj, Janez Hladnik pa se ni ustrašil in je z vso vnemo prestrezal trde pristanke na tuja tla tisočem in tisočem rojakov. Trdno je stal na strani resnice in pravice. Trdno je stal na strani pomoči potrebnih.

Janez Pucelj: Število všečkarjev tu nima teže

“Naš študij ni imel javnega priznanja, vendar smo bili ponosni, da smemo biti na elitni visoki šoli. Zabaven je bil vsakodnevni dogodek, ko se je zjutraj sprostila od bogoslovja preko ljubljanske tržnice procesija v talarjih proti fakulteti. Bila je demonstracija moči, ki je oblast ni obvladovala, čeprav je tajno naluknjala vso cerkveno strukturo.”

Poldimenzionalna sprava

Zadnja leta je vse pogosteje opaziti, da se večina duhovnih nagovorov na slovesnostih, ki so povezane z masakrom kristjanov od leta 1941 naprej, praviloma zoži v osrednjo misel, da je treba odpustiti. Odpuščanje je pojem, povezan s plemenitostjo, in težko je zastaviti besedo proti njemu. Podobno kot je to pri propagandi za dialog, za širino, za odprtost. Vse te besede sodijo v sklop sodobne laiške dogmatike, ki je pospremljena z neizprosno prisilo – daleč od širine in dialoga.

Kraja političnega prostora

Demokratična stran ni uspela vzpostaviti klasične razdelitve političnega prostora, ki se deli med liberalno, socialno in krščansko demokracijo. Socialna je žalostno propadla zaradi bede evropskega socializma, do liberalne, če odštejemo Grosove poskuse, pa sploh nismo prišli. Tako nam ostaja gneča na krščansko-ljudskem polju, a ta gneča je le na ravni strank, pripadajoče volilno telo pa je že znatno razredčeno.

Pomlad že príšla bo …

Za hip sem kolebal, ali naj si na spletu kupim Delov pogovor s predsednico Nove Slovenije, nazadnje pa mi je zadoščal njegov naslov Stanje na slovenski desnici je klavrno. Glede na to, da gre za drugo največjo stranko desnice in sploh eno od dveh strank, ki zastopata demokratične barve v parlamentu, bi smeli oceno upravičeno jemati kot samokritično.

Sedemdesetletni lok izseljenstva

Izseljevanje znova postaja tema, mimo katere ne morejo niti največji režimski mediji. Pri tem dosledno izpuščajo poudarek, da se vsi odhajajoči odločajo za razvite države s tržnim gospodarstvom, medtem ko doma navijaško vzbujajo nostalgijo po socializmu. Obenem neprestano namigujejo, kako da sta za tako stanje krivi osamosvojitev Slovenije in demokratična ureditev.

Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!

Helena Jaklitsch: Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?! Tudi takrat, ko je morda težko plavati proti toku, pomislim na svoje prednike, ki so vztrajali v zvestobi svojemu narodu. Če nikomur drugemu, njim sem dolžna vztrajati pri iskanju resnice. Tako v zgodovini kot dnevni politiki.

Vedno več držav je in bo zainteresiranih za obsodbo genocida

Drugi del pogovora s pravnikom in politologom prof. dr. Andrejem Finkom. Navsezadnje je cela Slovenija eno samo pokopališče. Vedno več narodov in držav je in bo zainteresiranih za obsodbo genocida, katerega žrtve so bili tudi njihovi državljani in ki se je zgodil v naših krajih. To bo lahko vzrok za širšo obravnavo na kakem mednarodnem sodišču.

Človeku je lahko Hitler všeč ali ne

S tovrstno poniglavo krilatico prireditelji splavljajo razstavo o pošastnem jugoslovanskem diktatorju, ki ima samo med vojno na svoji mesarski vesti na desettisoče slovenskih življenj obeh spolov in vseh generacij. Po vojni pa se na njegovo … Beri dalje

Nacionalni interes stalinizma

Ne moremo vedeti, koliko časa nas bodo kontinuitetniki še držali pod vodo, kvarili mladež, poneumljali odrasle, zavirali demokracijo in učinkovito onemogočali ekonomski vzpon. Pri blaginji, ki nam jo spodkopavajo, ne smemo nikoli izpustiti pogleda čez Karavanke, da si predočimo, kaj zamujamo.

Vsi naši kolumnisti

Med pisci kolumn najdeš vse mogoče. S sanjači ali zlobneži, ki jim še vedno sijejo rdeče zvezde, se nima smisla ukvarjati (čeprav je res, da na Slovenskem ni absurda, ki ga dobršen del populacije ne bi vzel za svojega). Na drugi strani izvzemam tiste, od katerih samoumevno pričakujemo razčiščene in poglobljene poglede. Tak je Jože Možina, ki je nedavno spet briljiral s pogovorom na Časniku.

Država je kriva!

Ena najbolj prismojenih fraz, ki jih mrgoli po medijski krajini, je tale iz naslova. A prvi krivec za tako strahotno nerazumevanje stvari seveda ni – vzemimo ga za primer – delavec, ki ga stečaj podjetja poriva v hude eksistenčne težave. Ta je kriv kvečjemu za to, da ne vidi oziroma noče videti nekoliko dlje in brez premisleka ponavlja tisto, kar mu molijo pod nos.

Variacija na temo št. 3957390134

Fenomen Spomenke Hribar je po svoje banalen, kot se bo čez čas za banalno izkazala večina negativnih tranzicijskih pojavov. Ti se bodo takrat vsem očitno zvedli na eno samo nalogo: obdržati vso (ključno) oblast kljub motnji, ki jo zanje pomeni uvajanje demokracije. Omenjena gospa pride v rabo vedno, kadar je treba postaviti stvari na pravo mesto, kot se reče. Na ta način je začela s člankom v Delu zaustavljati demokratično stran že takoj leta ’92, ko bi se lahko začeli utrjevati njeni zametki. In tako vse do danes. Zabavno je, da sta v primerjavi s tisto veliko nalogo pred dvajsetimi leti zdaj zadosten povod za pisanje že dva para enakih suknjičev, ki so se pojavili v neki gorski vasici in za katere je nekdo rekel, da so sešiti v domobranskem kroju.

Slovenska in normalna levica

Vse politično korektne besede, četudi ostre, so prešibke, kadar je treba označiti t.i. levico v Sloveniji. Če uporabiš ustrezen izraz, si nujno »pod pasom«, s tem pa samega sebe izločiš kot prostaka. Spodoben človek jih … Beri dalje