Ali naj molimo za Christopherja Hitchensa?

V začetku julija je v javnosti odjeknila novica o bolezni enega najbolj prepoznavnih ateistov sodobnega časa Christopherja Hitchensa. Diagnoza – rak na požiralniku, ki je še posebej agresivna oblika raka. Hitchens je nameraval opraviti turnejo na kateri bi promoviral svojo najnovejšo knjigo Hitch-22. Leta 2008 je izdal prav tako svetovno uspešnico z naslovom ‘God is Not Great’.

Hitchens je zagrizen kadilec in ljubitelj alkohola. Sicer je po rodu Britanec, ki že od leta 2007 živi v Washington D.C. Njegovo življenje je dokaj ekstravagantno in  na nek način kontradiktorno. Je bivši marksist na eni strani z nekaj sto tisoč dolarjev letnega zaslužka, ki pošilja svoje otroke v privatne šole. Je levičar, ki je javno podprl napad na Irak.

V javnosti so se kmalu po novici o njegovi bolezni med Kristjani pojavili številni pozivi k molitvi za Hitchensa za njegovo ozdravitev ali celo za njegovo spreobrnitev. Celo na Facebooku se je pojavila skupina »Christians praying for Christopher Hitchens«. Nedvomno je tovrstno dejanje v principu utemeljeno v krščanski veri. Sam Jezus nam nenazadnje zapoveduje: »Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo (Mt 5,44). In Cristopher Hitchens vsekakor je, kot se je izrazil Robert Barron, sovražnik vere. Poglejmo si samo nekaj njegovih odmevnih izjav proti veri.

V e-mail dopisovanju z Douglasom Wilsonom, ki je bilo objavljeno v reviji Christianity Today je med drugim o veri zapisal:

»Vera v nadnaravno je tisto, kar lahko prepriča sicer dostojne ljudi, da počnejo stvari, ki bi se jih sicer vzdržali – kot je pohabljenje otroških genitalij, zastraševanje otrok s peklenskim ognjem, prepoved normalnih seksualnih praks, kriviti vse Jude za umor Boga, aplavdiranje samomorilcem, in tretiranje žensk kot sta si to predstavljala Pavel in Mohamed.«

V intervjuju za The Atlantic, ki ga je opravil po izidu knjige The God is Not Great (2008), je izjavil:

»Ampak slabe stvari, ki so imanentne naši vrsti, se z religijo okrepijo in so posvečene. Dejstvo je, da smo ljudje sesalska vrsta pol kromosoma oddaljeni od šimpanzov, in to se vidi. Ozdravitev od religije je le en majhen korak vzdolž poti. K sreči se zdi, da se naši možgani razvijajo.«

Še posebej mu je očitno šla v nos Mati Terezija. Ko se je nekoč udeležil Newyorške javne knjižnice, je Hitchens komentiral beatifikacijo Mati Tereze z besedami: »The old bitch got it anyway.«

V omenjenem intervjuju za The Atlantic je o njej še povedal: »…Mati Tereza je nekoč dejala, da sta splav in kontracepcija ekvivalent umoru in predstavljata največjo grožnjo svetovnemu miru – nihče tega ne bi smel reči kaj takšnega s tako škodljivimi posledicami! Poskušala je uničiti edino zdravilo proti revščini za katero vemo, da obstaja…Mati Tereza se je vse življenje trudila, da to onemogoči. Rekel bi, da je na milijone ljudi v dosti slabšem položaju zaradi njenih prizadevanj. Na irski radijski postaji sem pred kratkim dejal: ‘I wish there was a hell for the bitch to go to.’«.

Prizaneseno ni bilo niti papežu: »Moj najljubši čas v smislu javnega življenja je, ko papež umre in še niso izvolili novega. Takrat ni nikogar na svetu, ki bi bil nezmotljiv.«

Toda, četudi gesti sami po sebi ne moremo ravno nasprotovati, pa to vsekakor sproža številne pomisleke. Najprej, kaj si o tem misli sam Hitchens? Se mu to zdi žaljivo ali je nemara celo hvaležen? Drugo vprašanje je, koliko so tovrstni javni pozivi v resnici iskreni? Ali gre morda za privoščljivost, ki je preoblečena v javno molitev? Ali pa gre morda za poskus, da z javno molitvijo poskušamo dokazati svojo večvrednost? Kristjani se pogosto zapletemo v določene situacije iz katerih sami pravzaprav pridemo bolj ‘nekrščanski’. Tako na primer vse prehitro obsojamo druge ljudi, ki ne delijo istega mnenja ali istega vrednotnega sistema. Čeprav nam recimo Sveto pismo nalaga, da naj oznanjamo evangelij po svetu, pa to nalogo včasih zlorabimo. Počutimo se poklicane, da zapovedujemo ljudem, kako naj živijo. Če je Bog sam ustvaril človeka, ki se lahko po svoji volji Njemu upre in ga zavrne, koliko manj smo potem mi upravičeni do tega, da drugim odrekamo svobodno voljo. Eno je seveda širiti veselo novico, oznanjati evangelij, drugo pa je deliti moralne prilike in sodbe, ustvarjati občutek večvrednosti.

Prava krščanska drža  je po mojem ta, ki jo v tem primeru najdemo v Matejevem evangeliju (Mt,6:5-6) »In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.«

Viri:

http://www.catholiceducation.org/articles/catholic_stories/cs0460.htm

http://www.christianitytoday.com/ct/2007/mayweb-only/119-12.0.html?start=1

http://www.theatlantic.com/magazine/archive/2007/07/transcending-god/6076/

http://www.facebook.com/group.php?gid=2491516210