Pred časom smo lahko v spletnem časopisu Catholic Exchange prebrali prispevek o katoliškem duhovniku Michaelu Rodriguezu z El Pasa, ki je v kolumni z naslovom “Vsak katoličan mora nasprotovati določenim stvarem” postavil tezo, da ima “vsak katoličan, zavoljo iskrenosti do dobrote in resnice absolutno dolžnost, da nasprotuje (1) umoru nerojenih otrok in (2) vsakemu in vsem vladnim poskusom legaliziranja homoseksualnih skupnosti. ”
Med drugim je zapisal: »Pozivam vse zveste katoličane, da izkazujejo homoseksualcem ljubezen, razumevanje in spoštovanje«. Hkrati je označil homoseksualnost in splav kot resnično moralno zlo. »Hkrati pa nikoli ne pozabimo, da pristna ljubezen zahteva, da iščemo predvsem odrešitev duš. Homoseksualna dejanja vodijo k pogubi duš«, je še zapisal.
Javno razmišljanje omenjenega duhovnika je dobro izhodišče za razpravo o tem, kakšen je pravi odnos kristjanov do pojava homoseksualnosti in kakšna bi morala biti vloga države pri urejanju tega vprašanja.
Tema vedno znova odpira številne javne polemike, zgražanja, obtoževanja z obeh strani. V Sloveniji (pa najbrž tudi drugod) je pravzaprav konflikt, kadar razpravljamo o tej temi, neizbežen.
Tema je še toliko bolj aktualna v Sloveniji saj je v razpravi predlog Družinskega zakonika, ki na novo definira pojem družine.
Kadar govorimo o odnosu kristjanov do pojava homoseksualnosti, je po mojem mnenju potrebno poudariti prav to. Gre za odnos do ravnanja in ne odnos do ljudi. Vsak pravi kristjan priznava vsakemu človeku pravico do osebnega dostojanstva in predvsem do svobodne izbire.
Problem nastane, ko država prekorači svojo osnovno poslanstvo in poseže v intimni prostor človeka. To, da predstavniki homoseksualcev zase zahtevajo pravice in privilegije, je seveda njihova naravna pravica. Ko pa to nenadoma postane zakonska materija, je vrag odnesel šalo. Težko sprejmem razlago, da je spolna usmerjenost »per se« kategorija, ki nase lepi socialno, pokojninsko, ekonomsko in druge zaščite. Po nobeni zdravorazumski logiki se te pravice ne morejo vezati na določeno spolno prakso, ampak na človeka kot takega, ne glede na njegovo spolno orientacijo. To kako on prakticira spolnost (če gre za obojestransko naklonjenost), državo pač ne briga, kot tudi ne ostale člane skupnosti. Lahko nasprotujemo dejanju, lahko smo za, nimamo pa pravice komurkoli odvzeti to svobodno izbiro. Legitimno vprašanje je: ali homoseksualci kot ljudje nimajo zagotovljenih temeljnih človekovih pravic? Ali jim kdo prepoveduje partnerstvo z istospolnim partnerjem?
Krščanska vera pojmuje seksualni odnos z istospolnim partnerjem kot moralno zavržno dejanje, kot greh, ki (tako kot ostali grehi) oddaljujejo posameznika od Boga in zveličanja. To je dejstvo. Lahko se nekdo s tem strinja, sprejema, ali pa to zavrača oz. nasprotuje. To je percepcija, izhodišče kristjanov. To je krščanska vera. To moramo povedati jasno in glasno. Zato je nerazumno od kristjanov pričakovati, da bodo svoj odnos do tega vprašanja spremenili. Zdi se, kot da smo kristjani postavljeni v »lose-lose« situacijo.
Če ne odobravamo, oz. če nasprotujemo homoseksualni skupnosti, smo označeni za homofobe, nestrpneže… Če pa spremenimo mnenje in to zvezo in spolno prakso odobravamo, pa smo nenačelni. Nasprotujemo principom lastne vere. Isti ljudje, ki nam očitajo, da smo nestrpni, homofobni in podobno, nam bi lahko, po tem če bi spremenili odnos do pojava, očitali nenačelnost in oportunizem.
Prava vera je tudi to, da se veselimo vsakega človeka, ki je na poti v zveličanje. Da se grešnik spreobrne, ne da gre v pogubo. Kako naj potem zavoljo ‘tolerantnosti’ komurkoli želimo oddaljitev od tega ultimativnega cilja?
Če pomeni napredek družbe to, da se s časom spremeni percepcija ljudi do najbolj temeljnih elementov družbe (kot družina vsekakor je), potem tega napredka ne želim. Država nima pravice, da s prisilnimi metodami pravzaprav vsiljuje družbi, da na simbolni in konkretni ravni enači istospolno partnerstvo s heteroseksualno. Država je jasno nakazala, da želi s tem ukrepom družbo prisiliti, da bo prej ali slej sprejela tovrstno razlago kot normo, kot normalno, naravno stanje, morda celo kot zaželeno?
Seveda se postavlja legitimno vprašanje, ali homoseksualci nimajo pravice do ljubezni kakor jo imajo heteroseksualci? Ali jim kristjani potemtakem tega ne privoščimo?
Ne bom se spuščal v vzroke za razvoj homoseksualnega nagnjenja pri posamezniku. Zato vsekakor nisem kompetenten. In nedvomno je to za njih huda življenjska preizkušnja, ki si jo ostali ne moremo v resnici niti predstavljati. Vendar tukaj ne gre za obsojanje posameznika. Prirojeno nagnjenje samo po sebi še ne pomeni greha.
Seveda privoščimo homoseksualcu ljubezen, še bolj kot to, mu želimo zveličanje in ultimativno srečo. Zato je naša moralna dolžnost, da opozorimo na to, katera pot, po našem mnenju, vodi do tja in ne obratno.
