Tančice

Belgijski parlament se je z enim dejanjem dvakrat zapisal v zgodovino. Najprej zato, ker so v državi, kjer Flamci včasih sploh ne govorijo z Valonci (in obratno), kaj šele, da bi sodelovali drug z drugim, poslanci enajstih strank brez glasu proti sprejeli zakon, s katerim so prepovedali nošenje tančice v javnosti. Drugič pa zato, ker so tako postala prva evropska država, ki je sprejela tak zakon. V Belgiji je manj kot 4 odstotke muslimanov, medtem ko jih je v Franciji 10 in na Nizozemskem skoraj 6 odstotkov.

Seveda ne gre za tančice, kot jih nosijo prvoobhajanke, neveste ali dame na obisku pri papežu, ampak za burke, ki zakrivajo obraz. Ker  se za takšnimi rutami ponavadi skrivajo obrazi priseljenih muslimank, se zastavlja vprašanje, ali ne gre morda za izraz nestrpnosti prebivalcev te male, zgodovinsko katoliške, dežele.

Nikakor, zatrjuje Daniel Bacquelaine, predsednik francosko govoreče Liberalne stranke, ki je pobudnica zakona. V svobodni družbi je izredno pomembno, da ljudje lahko drug drugega identificiramo – na primer, da vemo, ali je otroka iz šole odpeljala njegova mama ali kdo drug; kdo je dvignil denar z bančnega računa, in podobno.

Utegne se zgoditi, da iz zakona vendarle ne bo nič, saj ga mora sprejeti še senat. Ker pa je belgijski parlament zaradi razpada koalicije pred razpustitvijo, bo zakon morda končal na odpadu zgodovine. Če pa pride do sprejetja, bo tisti, ki ga bodo na javnem prostoru zalotili s zakritim obrazom, lahko izbral med 25 evri kazni in sedmimi dnevi v zaporu.