Pred dobrim letom, namreč aprila 2009, je Evropski parlament sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu ter v njej obsodil vse totalitarne režime v Evropi in 23. avgust je bil razglašen za vseevropski dan spomina na njihove žrtve. Ker je Slovenija edina država v Evropski uniji, ki na državni ravni ni obsodila komunizma, seveda ni presenetljivo, da v Državnem zboru resolucija ni bila sprejeta, ker je koalicijskim poslancem povzročala težave obsodba komunizma. Slovenija tega dneva ni ne lani in ne letos uradno počastila. Študijski center je lani v nemškem in povojnem komunističnem taborišču Rajhenberg priredil slovesnost ob vseevropskem dnevu spomina totalitarnih in avtoritarnih režimov, letos pa ponovno skupaj z občino Komen, Inštitutom dr. Jožeta Pučnika in Društvom slovenskih izobražencev iz Trsta na gradu Štanjel na Krasu. Predsednik države se kljub vabilu slovesnosti ni udeležil.
Zakaj je prav 23. avgust posvečen žrtvam totalitarnih režimov? Leta 1939 na ta dan sta namreč dve totalitarni državi, predstavnici režimov, ki sta v dvajsetem stoletju povzročili najhujše zločine proti človeštvu vse do genocida, sklenili pogodbo o nenapadanju, namreč nacistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza. Podpisala sta ga v Moskvi nemški zunanji minister Joachim von Ribbentrop in ljudski komisar za zunanje zadeve Vječeslav Mihajlovič Molotov v Stalinovi prisotnosti. 28. septembra 1939 pa je bil podpisana še manj znana takoim. „Mejna in prijateljska pogodba“. Oba sporazuma sta imela tajni dodatni protokol, ki je določal interesna območja obeh držav. Praktično je predvideval medsebojno podporo obeh držav pri okupaciji sosednjih ozemelj. Stalinu naj bi pripadal vzhodni del Poljske, Litva, Latvija, Estonija, Finska, Besarabija, Hitlerju pa Poljska do rek Narev, Visla in San. Dejstvo je, da je Sovjetska zveza začela drugo svetovno vojno na strani nacistične Nemčije in je bila nemška zaveznica dve leti. Nemčija je 1. septembra 1939 napadla Poljsko, Sovjetska zveza pa je zasedla del Poljske 17. septembra. Sovjetska zveza je potem leta 1940 zasedla in priključila baltske države: Estonijo, Latvijo in Litvo, napadla še Finsko, ki pa se ji je zoperstavila. Za vse to je bila podlaga Ribbentrop-Molotov pakt oz. kot se v literaturi še bolj natančno imenuje, Hitler-Stalin pakt. Podpisan je bil za 10 let, dejansko pa je veljal do Operacije Barbarossa 22. junija 1941, torej do nemškega napada na SZ.
Sodelovanje obeh držav je bilo zelo obširno na vseh mogočih področjih. Podpisali sta tri gospodarske sporazume – pogajanja so se začela že aprila 1939 –, tako da lahko danes rečemo, da je Sovjetska zveza financirala Nemčiji začetek vojne, ker je pomagala oborožiti Nemčijo. Nemška vojna industrija je bila izredno odvisna od surovin, ki jih sama ni imela. Uvozila je 40 % nafte iz Sovjetske zveze, 30% niklja, 70 % fosfata. Ni prispevala samo lastnih surovin, uvažala je tudi surovine za Nemčijo, ker tega Nemčija zaradi angleškega bojkota ni mogla uvoziti sama. Preko Sovjetske zveze so Nemci uvažali metale in druge surovine iz celega sveta.
Po podpisu pogodb z Nemčijo je Sovjetska zveza čez noč preusmerila vse komunistične partije. Konec septembra 1939 je bila direktiva iz Moskve: „Danes ni borba proti fašizmu v ospredju, temveč tista proti kapitalizmu.“ V slepi pokornosti so komunistu sledili tem smernicam. Kljub temu je Stalin brez nadaljnjega, nemške komuniste, ki so se zatekli na sovjetska tla, predal gestapu. Judje, ki so bežali v Sovjetsko zvezo so bili deportirani v taborišča v Sibiriji. Kardelj je še leta 1944 čisto v takratnem duhu razlagal, da je bila „vojna med Veliko Britanijo in Nemčijo od leta 1939 do leta 1941 imperialistična, torej krivična. S Hitlerjevim napadom na Sovjetsko zvezo in z zvezo z Anglijo in SZ, se je karakter vojne spremenil.“ Trdil je tudi, da fašizem „ni glavni strateški sovražnik in je važen izključno le za taktiko proletariata.“
Vse to je zgodovinopisje tudi na zahodu dolgo zanemarjalo, zato zahteva kritično zgodovinopisje marsikateri popravek. Fašizem in nacionalsocializem sta kot totalitarni ideologiji po vsem svetu naletela na globok odpor, dejanja komunistov proti človekovim pravicam v zatiranih državah pa še vedno veljajo za manj obsodbe vredna, če ne celo za povsem neprimerljiva z dejavnostmi fašistov in nacionalsocialistov. Prav nasprotno, komunisti, ki so šele po napadu Nemčije pristali na strani Antante, so si prisvojili pridevek „antifašist”, ker so zatrjevali, da je komunizem največji sovražnik fašistične ideologije in zato, da se prepoveduje vsaka primerjava. Šele počasi se to mnenje spreminja, V Sloveniji smo še daleč od tega. Dejstvo pa je, da so nacistični režim spremljali masovni umori, deportacije, koncentracijska taborišča, genocid, preganjanje, zaničevanje človekovih pravic, prav tako komunistični režim. Komunistični totalitarizem, ki ni vladal samo v Sovjetski zvezi in državah za železno zaveso, v Albaniji, Jugoslaviji, temveč tudi na Kitajskem, Severni Koreji, Kubi, je povzročil ca. 100 milijonov človeških žrtev – nacizem, ker je bil na vladi krajši čas, namreč od 1933 do 1945, 25 milijonov.
Bistveno torej je, da ocenjujemo totalitarne pojave in totalitarne režime po enakih kriterijih, da se, kot zahteva Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih, tudi Slovenija sooči s kršitvami človekovih krivic ne glede na to, kdo jih je zagrešil in izdela register pojavov in žrtev vseh totalitarizmov na naših tleh.
