Ob prvih povojnih demokratičnih volitvah smo se Slovenci znašli kot pred predorom. Videti je bil kratek. Nekaterim, desetletja prikrajšanim, se je zdelo, da vidijo skozenj Cankarjevo deželo, slišali so celo njeno pesem in vriskanje. Demokratična Slovenija, Indija Koromandija, pozdravljena iz vsega srca! Mnogi med tistimi, ki so bili prej odrinjeni, so v njej videli svojo, pol stoletja pogrešano domovino. Nič več rdečih knjižic, ki odpirajo vsa vrata, domovina bo postala vsem dobra mati.
V predoru
Toda treba je bilo priti skozi predor a nihče ni vedel kakšne ovire so v njem. Prvi metri poti v temo so bili obetavni. Referendum o osamosvojitvi je potrdil velika pričakovanja. Vsi različni, vsi enotni, tako, kot se spodobi ob prizadevanju za blagor domovine.
V drugem delu predora je popotnike čakala črna votlina z napadalci, ki so želeli preprečiti pot v svobodo. Vnela se je osamosvojitvena vojna. Ker smo bili spet enotni se je pot v prostost podaljšala le za 10 dni.
Na koncu predora
Na koncu predora nas je čakalo razočaranje. Dežele petja in vriskanja ni bilo, le tabla z napisom: »Pot v obljubljeno deželo je dolga 40 let«, je stala ob poti, ki se je strmo dvigala. Štirideset let , če ne že po puščavni pa po strmi, ovinkasti poti. Mojzes in njegovi možje so začeli pešati. To so izkoristili tisti, ki se jim je začelo kolcati po rdečih knjižicah. Prevzeli so vodstvo in besedo. Njihov glavni namen je bil, veljavo rdečih knjižic postaviti na podlago zelenih dolarjev. V denacionalizacijski zakonodaji so pustili dovolj lukenj, da so »zelenci« lahko padali skoznje v nastavljene vreče. Danes dolarji, pretopljeni v evre odpirajo vsa vrata, odločajo celo o zastaranju sodnih postopkov.
Slava opazovalcem
Zgodilo se nam je po pravilu velikih projektov. Slavljenju vodij sledijo pomisleki o vrednosti projekta, kaznovanje vodij in nazadnje slavljenje tistih, ki imajo pri projektu najmanj zaslug. V naši slovenski zgodbi smo po dvajsetih letih na tej točki. Slava pripada tistim, ki so se ob osamosvojitvi in demokratizaciji držali ob strani ali ji celo nasprotovali.
Na poti v domovino, ki jo slutimo, je bila Evropa velika sreča. Brez nje bi bila naša zgodba veliko manj uspešna. Pred njenimi očmi se namreč odkrije marsikatera malverzacija, ki bi sicer ostala prikrita. Evropa nam je za pol leta zaupala svoje vodenje in dala veliko moralno oporo, ko je omogočila, da se slovenščina sliši v zboru narodov. Odprla je tudi prosto pot izdelkom naših rok in našega uma.
V Evropi
Upajmo, da bo z Evropo ob strani, naših prihodnjih 20 let uspešnih, čeprav postajamo utrujeni in je podoba obljubljene dežele vse bolj bleda. Pri tem Evropa in mi potrebujemo bolj trdne duhovne temelje. V tem pogledu smo Slovenci zaenkrat celo na repu Evrope. Motovilimo z mešanico evropskega libertarizma in neuresničljivega socialističnega samoupravljanja, z obveznim dodatkom sovraštva do krščanstva. Rezultat vzgoje v tem duhu je napad mladih na svetišče demokracije, narodov parlament in njegovo razdejanje, ki smo mu priča zadnje dni. Rešitev je v spoznanju, da so za pravo demokracijo kot osnovo za deželo svobode in napredka potrebni visoko etični državljani. Pri njihovi vzgoji in premagovanju strmin naslednjih 20 let je krščanstvo s svojo etiko lahko močna opora. V nasprotnem primeru se bo naše romanje do raja pod Triglavom lahko podaljšalo še za dve desetletji in več.
Foto: PhotoXpress
